Andreja Peklar: Šardža in 14. bienale sodobne umetnosti kot zapuščanje prostora, kjer slišimo samo svoje odmeve

7. marec – 10. junij 2019, Sharjah Art Foundation, kuratorji: Zoe Butt, Omar Kholeif, Claire Tancons

Aline Baiana, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži (Foto vse: Andreja Peklar)

V ožji izbor »besed leta 2020« se je uvrstila tudi beseda mehurček. Lani je šlo seveda za zelo specifičen pomen besede mehurček, ki se je nanašal na fizično druženje z ljudmi, s katerimi smo dnevno skupaj. Vendar je izraz aktualen tudi v drugačnem metaforičnem smislu, saj se v prenesenem pomenu nanaša na ljudi, ki se združujejo v mehurčke istomislečih, oziroma jih določeni mehanizmi v družbi zapirajo v vedno bolj zaključene sisteme, mehurčke. K takšnemu sistemu zapiranja v mehurčke prispevajo recimo tudi algoritmi, ki filtrirajo in prilagajajo izbor rezultatov iskanja na medmrežju, tudi glede na zgodovino iskanj ipd.

Kidlat Tahimik, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Ob tem sem se spomnila na 14. Bienale sodobne umetnosti v Šardži, ki so ga kuratorji naslovili Zapuščanje sobe odmeva (Leaving the Echo chamber) in o tej temi razmišljajo nekako takole: v popularni kulturi se izraz soba odmeva pojavlja v zvezi z informativnimi mediji, ki jih nadzorujejo in upravljajo zasebni kapital, korporacije in vlade. Hkrati pa je izraz tudi prispodoba zgodovinske prevlade kapitala in takšnih kulturnih, družbenih in političnih sistemov, ki narekujejo njegovo dostopnost, produkcijo in distribucijo. Kapital s tem privilegira določene podobe, jezike, veščine, zgodovinska obdobja in geografije. Soba odmeva označuje prostor, v katerem se zvok zadeva ob stene in se vrača nazaj, odmeva. Prostor, kjer spomin in domišljija odmevata preko površine, prostora in časa.

Qiu Zhijie, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Avtorji koncepta z naslovom »Zapuščanje sobe odmeva« pa ne iščejo rešitve in predlogov, kako zapustiti ta kontekst, marveč v obliki provokacij iščejo možnosti, kako bi se ponovno pogovarjali o obliki in delovanju te sobe v smislu pomnožitve odmevov v njej. Vsi ti pomnoženi odmevi, valovanja, so zaobjeti v neskončnih oblikah vsega, kar je človeštvo ustvarilo, njegovih obredih, verovanjih, običajih.

Kidlat Tahimik, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Bienale vabi gledalca, da razmisli o številnih pomislekih:

Kaj pomeni zahtevati drugačne podobe v času, ko jih prejemamo z monopolnega vira novic?

Kako razširiti svojo pripoved s priznanjem o tem, kaj je bilo skrito, ali odstranjeno?

Kako razmišljati o svoji zgodovini, v kateri je bilo toliko posameznikov prisiljenih verjeti, da morajo predati svoje lastno delovanje in stališča vodilnim silam, ki vodijo naš svet?

Qiu Zhijie, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Na bienalu umetniki lahko pripovedujejo svoje zgodbe, ki odmevajo na različne načine, ustvarjajoč nove površine za mnoštvo sob, ki odkrivajo številne načine za povezovanja, preživetje in vzdrževanje kolektivne človečnosti.

Izpostavila bi zanimivega umetnika Kidlata Tahimika, filmskega režiserja, pisca in igralca, ki v svojih nekomercialnih delih pretežno govori o kritiki neokolonializma. V zadnjih letih se ukvarja z inštalacijami in ta dela so bila razstavljena tudi na bienalu v Šardži. Kot avtodidakt s pomočjo introspekcije raziskuje svoje notranje instinkte in kreativnost izven obstoječih pravil.

Kidlat Tahimik, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Bienale se razteza v območju Art Area, obsežnem delu starega mesta, obnovljenem za potrebe umetnosti. Poleg razstav so bile v času trajanja na tem prizorišču tudi različne okrogle mize, projekcije filmov, delavnice in izobraževalni dogodki.

Wael Shawky, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži

Novi, 15. bienale sodobne umetnosti v Šardži bi se moral pričeti marca 2021, vendar je zaradi zdravstvene situacije v svetu prestavljen na marec 2022. Posvečen bo prezgodaj preminulemu umetnostnemu kritiku in kuratorju Okwuiju Enwezorju, ki je tudi zasnoval koncept tega bienala.

Qiu Zhijie, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži
Kidlat Tahimik, 14. bienale sodobne umetnosti v Šardži