Nena Škerlj: Razstava Dotik lesa v Celovcu

Mestna galerija od 6. septembra in Muzej moderne umetnosti Koroške od 19. septembra do 5. januarja 2020

Ob umetniški intervenciji švicarskega umetnika in kuratorja Klausa Littmanna Za gozd – Nenehna privlačnost narave (For forest – The Unending Attraction of Nature) na nogometnem stadionu ob Vrbskem jezeru pri Celovcu (med 8. 9. in 27. 10. 2019), nastali v navezovanju na risbo avstrijskega umetnika Maxa Peintnerja z naslovom Nenehna privlačnost narave (1970/1971), sta bili v bližnjem Celovcu na ogled dve spremljevalni razstavi v Mestni galeriji Celovec Max Peintner – Izgubljeni paradiž: negativne utopije (Max Peintner – Paradise Lost: Negative Utopien) od 6. 9. do 24. 11. 2019 in Dotik lesa (Touch Wood) na dveh lokacijah: od 6. 9. do 5. 1. 2020 v Mestni galeriji in od 19. 9. do 5. 1. 2020 v Muzeju moderne umetnosti Koroške. Ob razstavi je izšel nemško-angleški katalog z bogatim slikovnim gradivom na 211 straneh z uvodom (Nora Leitgeb, Christine Wetzlinger-Grundnig in Beatrix Obernosterer), krajšo predstavitvijo razstave (Christine Wetzlinger-Grundnig), obširnejšima tekstoma o zgodovini upodobitev gozdov od začetkov do 19. stoletja (Margit Stadlober) in o pogledih na gozd in naravo z vidika sodobne umetnosti (Ulrich Tragatschnig), na koncu sledita seznam umetnikov in krajša predstavitev avtorjev publikacije.

Na stadionu razstavljenim listavcem, iglavcem in bogati podrasti so se v bližnjem Celovcu v razstavnih prostorih pridružili razstavljeni kipi, slike, inštalacije in druge vizualne interpretacije dreves. Linija kronološko urejenega umetnostnozgodovinskega nizanja dreves in klasičnih gozdnih krajin – predvsem olj, pastelov in skic se je prepletala z bolj sproščeno postavitvijo inštalacij; romantične interpretacije dreves kot osamelcev, simbolov letnih časov in starosti človeka (od mladih poganjkov do dreves poslednjega počivališča) pa s sodobnimi kritičnimi, distopičnimi in apokaliptičnimi interpretacijami dreves in gozdov. Z enim ali več deli so bili predstavljeni Ludwig Willroider, Marko Pernhart, Hans Steiner, Ernst Riederer, Tina Blau, Werner Berg, Alois Köchl, Max Weiler, Valentin Oman, Markus Orsini-Rosenberg, Arnulf Rainer, Max Peintner, Herbert Brandl …

Obiskovalec se je na začetku razstave v Muzeju moderne umetnosti Koroške potopil v črno-belo imerzivno inštalacijo zimskega gozda Gáborja Koósa, ki jo je bilo moč videti tudi na plakatih in naslovnici kataloga. Sledili so pozlačeno in posrebreno lubje Ikone narave Johannesa Domeniga, nato pa vrtinec inštalacij, ki so jih so razstavili (delno tudi v Mestni galeriji, saj so se dela mnogih umetnikov pojavila na obeh lokacijah) Werner Hofmeister s stilizirano gozdno mejo nenaravnih krošenj, Hans Op de Beeck je prikazal cvetočo varianto, Krištof Kintera pa distopično.

Roberto Pugliese je torzo drevesa povezal z računalnikom in drugo sodobno tehnologijo v »bolnika na intenzivni negi«,[1] ki je priključen v omrežje in s klikanjem opozarja na krčenje gozdov, Johann Feilacher pa je razpostavil po tleh macesnova in jesenova drva, razstavljeni so bili še črni stenski inštalaciji Hrošči in Angelske trobente Gudruna Kampla, olja Markusa Gadienta (abstraktne in ekspresivne interpretacije dreves), Valentine d’Amaro (listje v strupeno zelenih odtenkih) in Igorja Oleinikova (rdečine reke, poti, krvi ali maka v zelenju).

Na ogled so bile številne fotografije: osamelci – »prekarci«[2] v snegu Gisele Erlacher, fotografije Roberta Voita, naslovljene Nova drevesa, kjer je šlo za portrete posameznih dreves z antenami in oddajniki in podobnimi izboljšavami iz raznih krajev po svetu, fotografije v sovražnem betonu utesnjenih in uporniških dreves Gerharda Maurerja, fotografije pokopališkega gozda Arnolda Pöschla (Friedesforst pri Celovcu) ter c-printi Sanne Kannisto z ekološko tematiko in Johannesa Pucha s propadajočim nekoč legendarnim Fiatom 850 na divjem odlagališču v gozdu.

Detajle krošenj in poglede iz gozda so upodobili Markus Gadient, Veronika Dirnhofer, Tina Ribarits, Heike Weber z večbarvnimi silhuetami pogledov skozi krošnje v več plasteh, Michaela Math s črnimi silhuetami (slednje med drugim prikličejo v spomin dela Tine Konec). Fotografiran mah (spet v tehniki c-print) je razstavil Ferdinand Neumüller, Theres Cassini pa posode z rastočimi mahovi, katalogiziranje in mapiranje mahov in dva portreta mahov v velikem formatu, ki pa ju sodobna mehanizacija brezbrižno in barbarsko povozi, kar se vidi v sledovih gum traktorjev (v katalogu[3] je navedena primerjava s fotogrami mahov in čipk Henryja Foxa Talbota, nastalih med 1835 in 1839, in z Blossfeldtovimi fotografijami rastlin).

Urejeno fraktalno rast dreves je prikazala Melitta Moschik, njenemu teoretičnemu prikazu pa je bil pendant nepredvidljiv vidik rasti dreves, kot ga je prikazala Carla Tabora, kaotično razraščanje dreves je bilo mogoče videti tudi pri Birgit Knoechl, prepletanje urejene linearne rasti dreves v teoriji z njihovim dejanskim neurejenim in delno kaotičnim razraščanjem pa je upodobila Meina Schellander. Na ogled so bile tudi skromne dokumentarne fotografije sicer obsežne in nepozabne sproščujoče postavitve gozda (kot vira kisika, vlage in zdravja v mestu), ki je bila prvič uresničena zamisel skupine arhitektov, umetnikov in drugih sodelavcev kolektiva Breathe Earth Collective v Avstrijskem paviljonu na Expu v Milanu leta 2015.

Razstavljena dela so nastala v zadnjih dvesto letih in bila zbrana okrog štirih večjih tem: prvobitni gozd (mogočen gozd, goščava, neokrnjena narava, v katero človek večinoma še ni posegel, spoštovan gozd, prostor moči in prerojevanja), kultiviran gozd (gozd, ki je podvržen mitološkim, mističnim, religioznim, pravljičnim, zgodovinskim, političnim, etnološkim interpretacijam z umetniškega pa tudi znanstvenega vidika), izkoriščan in degradiran gozd (kot dobičkonosen prostor za industrijo in turizem) ter ponovno oživljen in reguliran gozd po meri človeka. Obiskovalcem so se ponujale klasične, tradicionalne in iritirajoče poti obiska razstave, intenzivne estetske, teoretske in ekološke komponente del pa so ves čas nepopustljivo skrbele za pozornost in občasno popestritev vznikanja aluzij na upodobitve Casparja Davida Friedricha (Gadient in Peintner se direktno sklicujeta nanj), Albrechta Dürerja, Albrechta Altdorferja, Karla Blossfeldta, Jacksona Pollocka …


[1] Touch Wood: Die korrespondierende Ausstellung zur Kunstprojekt FOR FOREST. Die ungebrochene Anziehungskraft der Natur = The Parallel Exhibition to the Art Intervention FOR FOREST. The Unending Attraction of Nature, Museum Moderner Kunst Kärnten und Stadtgalerie Klagenfurt, Klagenfurt 2019, str. 121

[2] Ibid., str. 120

[3] Ibid., str. 115