Urša Pajk: Diafanije, Pogovori o likovni in literarni umetnosti, Jožef Muhovič, Vid Snoj, Založba Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2020, 290 strani

V letošnjem letu se je na knjižnem trgu pojavila privlačna, sveža, posebna, vznemirljiva knjiga o likovni in literarni umetnosti z bogatim slikovnim gradivom. Publikacija pritegne že s svojim naslovom, ki je na prvi pogled razumljiv le redkim bralcem. Grška beseda diapháneia pomeni prosojnost, kar se lepo ujame s stavki avtorjev, ki bralcem odkrivata, približujeta, razodevata, razjasnjujeta, »slačita« umetnine. Pred nami se razgrne šest likovnih umetnin in pet literarnih stvaritev (štiri pesmi in eno prozno delo) ter biblijsko besedilo (Geneza 18,1–15). Gre za dialoge med slikarjem, teoretikom in profesorjem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Jožefom Muhovičem (1954) in pesnikom, publicistom in profesorjem na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete Vidom Snojem (1965). Pari, ki sta jih izbrala, so: Jan Vermeer in Thomas Tranströmer, Vincent van Gogh in Anne Sexton, Théodore Géricault in Julian Barnes, Paul Cézanne in Allen Ginsberg, Geneza in Andrej Rubljov, Pieter Bruegel starejši in Brane Senegačnik. Poglavja se začnejo s sliko ali besedilom in potem sledi »pogovor« med profesorjema. Širšemu občestvu so dosti bolj znana umetniška dela kot pa literarna, razen seveda stavkov iz Svetega pisma, ki spremljajo rusko ikono. Za tiste, ki ne poznajo piscev, ni strahu, saj jih bodo spoznali med raziskovanjem in spoznavanjem knjige. Razveseljivo je, da je med avtorji tudi slovenski pesnik Senegačnik, ki je obenem tudi klasični filolog, esejist, prevajalec in profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ženska v modrem, ki bere pismo, Zvezdna noč, Splav Meduze, Marseillski zaliv, gledan iz L’Estaqua, Trojica in Lovci v snegu so za vse ljubitelje umetnosti slavna dela. Nekatera med njimi so velikokrat kopirana, reproducirana, navdihujoča za različne generacije umetnikov, celo zlorabljena v komercialne namene.

Vsak izbor je pristranski oziroma subjektiven seznam umetnin, ki so blizu tistemu, ki jih je izbere. V tem primeru pa je treba poudariti, da sta bila Muhovič in Snoj vezana tudi na povezavo likovne in literarne umetnosti. Sogovornika sta se odločila za dva žanrska prizora, dve krajini, svetopisemsko temo, heroično temo. Njuni pogovori niso samo za poznavalce, saj nam v njih predstavita posamezne umetnike, dotakneta se barv, kompozicije, perspektive, tehnike, obdobja, v katerem je umetniški izdelek nastal, kritikov oz. strokovnjakov, ki so pisali o umetnini. V bistvu nas vodita, učita, nam osvetljujeta določene detajle, ki smo jih med gledanjem naslikanega in branjem napisanega morda spregledali ali zanemarili. Poučno, razgibano, umetniško, filozofsko pisanje od nas zahteva zbrano in natančno branje, saj sta se snovalca na vse pogovore predhodno temeljito pripravila. V podane stavke se bomo (še) lažje vživeli, če smo vsaj nekatere stvaritve že videli v živo v kulturnih hramih po svetu. Nekatere od nas res zahtevajo temeljit ogled, na primer Splav Meduze, ki ga res začutimo in dojamemo šele, ko si zanj vzamemo nekaj več časa. Njuni stavki imajo izvor v dialogih, ki sta jih pripravljala za Monitor ISH, revijo za družbene in humanistične vede, in na skupnem interdisciplinarnem seminarju FF in ALUO v študijskem letu 2014/2015. Odsevajo njun značaj, izobrazbo, usmerjenost in pogled na pričujoča dela. Lotila sta se precej zahtevne naloge, pri kateri jima ni vedno (pri vsaki dvojici) uspelo doseči briljantnosti, ampak ko zapremo knjigo, si zaželimo nadaljevanja. Mogoče še več slik in z njimi povezanega leposlovja ali pa nekaj drugega … Morda šest izbranih skulptur ali stavb. Umetnost je neusahljiv vir različnih stvaritev, ki samo kličejo različne interpretatorje, kritike, ljubitelje in zbiralce, da se jih na svojstven način dotaknejo in o njih razpravljajo. Vsekakor zelo priporočljivo branje!