Urša Pajk: Fotoaparat in vojna, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, od 13. februarja do 31. decembra 2020

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije si lahko ogledate fotografsko razstavo z naslovom Fotoaparat in vojna avtorjev Katarine Jurjavčič, Monike Kokalj Kočevar in Miklavža Komelja. Snovalci so na ogled postavili izbor dokumentarnih fotografij (1941–1945) iz bogate muzejske vojne zapuščine. Večino fotografskega gradiva hranijo v zbirki Tekoče gradivo, ostalo je v fondu fotografov Iva Liparja in Miroslava Lilika, fotografa Jakoba Prešerna, v zbirkah fotografij Oddelka za arhiv in tisk na Uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Mariboru, barvnih diapozitivov, osebnih zapuščin, albumov in v zbirki Foto Slovenija. Ohranjenih je okrog 15000 posnetkov na steklenih ploščah in 150000 posnetkov na negativu. V glavnem so fotografije v črno-beli tehniki, nekaj jih je v barvni. »Zamrznjeni trenutki« so nastali izpod rok fotoreporterjev narodnoosvobodilne vojske, profesionalnih mojstrov s strani civilistov, neznanih avtorjev, amaterskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov in fotografov okupacijske vojske ter kolaboracionistov. Med fotografskimi mojstri omenimo nekaj imen: Jože Bitenc, Ivan Marinček, Čoro Škodlar, Jože Petek, Edi Šelhaus, med slikarji vsaj Nandeta Vidmarja, Božidarja Jakca, med dejavnimi fotoreporterji Mirka Bračiča, ki je padel ob koncu leta 1943 v bojih za Kočevje. Med propagandnim materialom nasprotne strani je veliko manifestacij, proslav, srečanj, posnetkov vojakov, mobiliziranih in vojnih grozot. Ena pretresljivejših fotografij je fotografija neznanega avtorja z naslovom Nemški vojak si ogleduje poškodovano vas Dražgoše (1942). Gradivo je bilo v vojnih časih propagandni material, danes gre za dokumentarne posnetke, ki so pomemben zgodovinski vir in segment kulturne dediščine.

Italijanski vojaki v času roške ofenzive, 1942, Italijanska ofenziva 1942, foto: neznano (z dovoljenjem MNZS)

Nekatere fotografije lahko prištevamo med umetnine, saj izrazito presegajo dokumentarnost in imajo v sebi impresionistične in ekspresionistične prvine. Med »partizanskimi« temami srečamo kolone in premike enot, ranjence, partizane pri počitku, obedu, delu, življenjske utrinke z osvobojenega ozemlja (šolanje, zdravstvena nega …), porušene vasi, individualne in skupinske portrete, politično dejavnost … Najbolj pogost in izstopajoč motiv so vojaki na pohodu, prav tako je v vojnem in povojnem slikarstvu. V prvih letih vojnega spopada je bilo fotografiranje še neorganizirano, od junija 1943 pa je postalo obvezen del propagande narodnoosvobodilnega boja. Pod okriljem Agitpropa Izvršnega odbora Osvobodilne fronte je nastal tehnični odsek, ki je skrbel za propagandno fotografijo. Januarja 1944 so organizirali Fotosekcijo Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Delila se je na fotoreportersko in tehnično službo, slednja je skrbela za razvijanje filmov oziroma izdelavo fotografij. Februarja so že sestavili pravilnik, ki je definiral fotografovo delo. Fotografije naj bi se ločile na dokumentarne in propagandne, a jasne razmejitve niso določili. Želeno je bilo, da partizanski fotoreporterji opremijo vsak izdelek z ustreznim besedilom, ki bo podkrepilo sporočilo fotografije. Fotografova naloga je bila obeleževanje partizanskih premikov, politične dejavnosti, dokumentiranje sovražnikovega terorja; spominske fotografije in skupinski posnetki pa po protokolu niso bili dobrodošli. Delo sekcije je bilo težko zaradi vojnih razmer – spopadi, izčrpanost, nenehna izpostavljenost nevarnostim, pomanjkanje materiala, aparatur, nestalna dobava električnega toka … Fotoaparati so bili redko in dragoceno blago, v veliki večini izposojeni, vojni plen ali pa last profesionalnih fotografov, ki so se pridružili boju. Marca 1944 se je fotografski odsek pridružil oddelku za zbiranje informacij, propagandnemu, radijskemu in kolportažnemu oddelku ter arhivu. Dogovorili so se, da mora v vsakem rajonskem in okrožnem odboru delovati en fotoreporter. Od avtorjev fotografij so pričakovali, da bodo fotografije aktualne, žive, povedne in pritegnile naj bi čim širši krog gledalcev. Posneto gradivo so uporabili v propagandne namene in ga arhivirali. Prirejali so tudi večje in manjše fotografske razstave (v izložbenih oknih) po slovenskih krajih in celo »provizorične« na terenu (v naravi). Zunaj osvobojenega ozemlja je bilo treba lokacijo zelo skrbno in premišljeno izbrati, da ni bila preveč izpostavljena agresorju in posledično uničenju. Prva večja razstava je bila junija 1944 v črnomaljskem hotelu Lackner, kjer so razstavili okrog sto stvaritev. Največ jih je obravnavalo partizansko življenje, nekaj tudi partizanske akcije, kulturne prireditve, uničene slovenske domove. V zadnjih dveh letih vojne so jih pripravili v več krajih na Dolenjskem, v Vipavi, Ajdovščini, Ljubnem ob Savinji, Gornjem gradu.[1]

Partizani nosijo ranjenca, 1944, foto: Janez Milčinski (z dovoljenjem MNZS)

Razstava lahko pritegne marsikoga in ne le starejše generacije, ki je sama (ali pa njeni bližnji) doživela vojno nasilje, poznavalcev vojnega obdobja ali zgodovinske stroke. Zanimiva je lahko tudi vsem ljubiteljem stare dobre fotografije in mladim, ki se zavedajo, da brez poznavanja preteklosti težko razumemo sedanjo družbeno politično »klimo«. Na razstavi so poleg fotografij na ogled postavili tudi fotoaparate, fotografske albume, plakate, posodo, jedilni pribor, partizanske torbice, »titovke«, nemško čelado, kapo slovenskega domobranstva, gledališki kostum za Županovo Micko, lutko, izdelke iz partizanskih delavnic … Izbor fotografij so nadgradili z deli likovnih umetnikov, med katerimi si lahko ogledamo akvarel Tončka Drobnič (1945) Vita Globočnika, akvarel Milena Dolgan (1945) ter linorez Kolona z ranjenci (1945) Alenke Gerlovič, visoko jedkanico V snežnem metežu Božidarja Jakca (1944). Med sprehodom in opazovanjem fotografij se pred gledalcem odvije košček krutega vojnega obdobja. Nekatere nas ganejo (ovekovečenje dneva osvoboditve), druge pretresejo (podobe ranjencev), pri tretjih nam zastane dih (posnetki žrtev terorja). Ob odhajanju iz muzeja ima vsak obiskovalec v mislih svoj nabor podob, ki mu še nekaj časa ne da miru. Za nas so to: Franjo Veselko: Cankarjeva brigada na pohodu proti Zagradcu (1943), Janez Milčinski: Ranjenci v partizanski bolnišnici, Kočevski rog (1944) ter Partizanka in zdravnica dr. Marija Jeras, Kočevski rog (1944), Jože Petek: Kolona v snegu se vzpenja k cerkvi Sv. Fabijana in Boštjana, Radež, nad Loko pri Zidanem mostu (1944), Rudi Stopar: Prihod partizanov v središče mesta Ljubljana (1945).

Nemški vojaki nosijo ranjenca, 1942, foto: neznano (z dovoljenjem MNZS)

Pred obiskom priporočamo pregled estetske in cenovno ugodne monografije z naslovom Fotoaparat in vojna (2019) z zanimivimi in poučnimi strokovnimi prispevki ter kakovostnim slikovnim gradivom. Začne se z nagovorom direktorice Muzeja za novejšo zgodovino Kaje Širok, ki nas opozori, da s publikacijo zaznamujejo osemdesetletnico začetka druge svetovne vojne in petinsedemdesetletnico njenega konca. Sledi besedilo Damijana Guština z naslovom Slovenijo vpne kolesje druge svetovne vojne, ki nas vpelje v vojno vihro in njene katastrofalne posledice, dalje teksti Katarine Jurjavčič o partizanski fotografiji in vojni propagandi, Iva Vraničarja o fotografijah in negativih partizanskih fotoreporterjev v muzejski fototeki, Iztoka Durjave o partizanski fotografiji, Miklavža Komelja s pomenljivim naslovom Fotografija v spopadu videzov, Monike Kokalj Kočevar o fotografijah okupacijskih enot in uprav. Na koncu je še katalog fotografij s krajšim predgovorom. Skupaj z razstavo je to kvalitetno delo (zaključena celota), ki ga v časih političnih dvomov, družbene negotovosti ter pasivnosti in na trenutke omalovažujočega interpretiranja narodnoosvobodilnega boja, še kako potrebujemo …

(https://www.muzej-nz.si/si/razstave/obcasne/1029-Fotoaparat-in-vojna)

[1] Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije (uredila Katarina Jurjavčič), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 2019.