Urša Pajk: Henri Cartier-Bresson: Iz oči v oči (Tête à tête)

Ljubljana, Galerija Cankarjevega doma, od 22. septembra 2020 do 31. januarja 2021

V Galeriji Cankarjevega doma si lahko ogledamo razstavo z naslovom Iz oči v oči (Tête à tête) svetovne ikone fotografije Henrija Cartier-Bressona. Obiskovalci fotografskih razstav imamo srečo, saj smo se v Ljubljani že večkrat srečali z umetnikovimi deli – leta 2002 je ravno Cankarjev dom gostil njegovo retrospektivno razstavo. Na stenah razstavne dvorane je tokrat razporejen izbor portretov večinoma slavnih osebnosti. Leta 1998 je veliki mojster prav te upodobitve izbral za svojo knjigo z istoimenskim naslovom Tête à tête. Najzgodnejši portreti so nastali v tridesetih letih 20. stoletja, poznejše umetnine pa so iz obdobja, ko se je umetnik prioritetno ukvarjal z risbo oziroma risanjem. Ustvarjalec se je srečeval z vidnimi umetniki in znamenitimi osebnosti, v prvi vrsti zaradi naročil založnika Pierra Brauna in urednikov revij Life, Harper’s Bazaar in Vogue.

Henri Cartier-Bresson: Iz oči v oči, Cankarjev dom (Foto: AleŠ Rosa©)

Cartier-Bressona nikoli ni privlačilo prisiljeno poziranje, zrežirani prizori, zato njegovi protagonisti delujejo sproščeno, naravno, avtentično in neprisiljeno. Med njimi so redki frontalni pogledi, ko so oči portretirancev zrle v fotografovo kamero. Skozi portretne fotografije začutimo tudi svojstvene avtoportrete umetnika. Ogled stvaritev je pravi balzam za oči vsakega ljubitelja fotografije, umetnostnega zgodovinarja in poznavalca fotografskih mojstrov. Črno-bele umetnine, zamrznjene podobe ali okamenele slike nas s svojimi akterji potegnejo v vrtinec preteklega časa. Samozavestni Pablo Picasso, nonšalantna Coco Chanel, zamišljena Marilyn Monroe, nasmejani Che Guevara, skrivnostna Edith Piaf, resni John Houston in drugi. Fotografsko dokumentarni in umetniški »ujeti trenutki« nekega stanja duha oziroma občutkov posameznikov. Z nekaterimi se res srečamo iz oči v oči, saj direktno zrejo v kamero, drugi pa se ne dajo motiti pri svojih opravilih oziroma so v svojem svetu misli in idej. Morda ravno slednji ostajajo dlje v naših mislih in nam sledijo skozi galerijska vrata v vsakdan. V umetnostni zgodovini je lepo število izstopajočih in pomenljivih portretov na slikah, kipih, risbah in fotografijah, kljub temu pa med njimi Henri Cartier-Bressonovi umetniki zasedajo pomembno in veličastno mesto.

Pablo-Picasso, 1944, ©Fondation Henri Cartier-Bresson / Magnum Photos

Razstavo spremljajo dokumentarni film, javna vodstva in tanjša publikacija. Med listanjem publikacije se srečamo z uvodnimi stavki generalne direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski, z besedilom umetniške direktorice fundacije HCB Agnès Seri ter zapiski že pokojnega umetnostnega zgodovinarja Ernsta Hansa Josefa Gombricha, pa s kratkim fotografovim življenjepisom in nekaj njegovih misli in portretov.

Henri Cartier-Bresson (Foto: Martine Franck, 1972)

Henri Cartier-Bresson se je rodil leta 1908 v Chanteloupu v Franciji. Izobraževal se je v Parizu, v slikarstvu pa se je izpopolnjeval pri kubističnem slikarju Andréju Lhoteju. Leta 1932 je kupil svojo prvo leico in jo preizkusil na popotovanju po Evropi. Naslednje leto je že imel prvo razstavo v newyorški Galeriji Juliena Levyja. V tridesetih letih 20. stoletja se je veliko posvečal filmu in posnel tudi dokumentarne filme, naj omenimo film o španski državljanski vojni z naslovom LEspagne vivra. Njegovo ustvarjanje je prekinila druga svetovna vojna; leta 1940 se je pridružil tretji armadi in na žalost kmalu postal nemški vojni ujetnik. Po treh letih in po dveh neuspelih poskusih mu je na srečo uspelo pobegniti. Po koncu krute vojne je po naročilu naredil več portretov umetnikov in pisateljev.

Leto 1947 je bilo prelomno, saj je skupaj z Robertom Capo, Davidom Seymourjem, Williamom Vandivertom in Georgeem Rodgerjem ustanovil fotografsko agencijo Magnum Photos. V Franciji je razstavljal dokaj pozno, šele leta 1955 in to v louvrskem Pavillonu de Marsan. V svojem življenju je veliko potoval po službeni dolžnosti in umetniškem navdihu. Slonokoščena obala, Mehika, ZDA, Indija, Japonska, Kitajska, Indonezija, ZSSR, vse so vplivale nanj in na njegovo ustvarjanje. V sredini 70. let 20. stoletja je prekinil intenzivno sodelovanje z Magnumom in se v prvi vrsti posvetil svoji prvi ljubezni – risbi. Preminil je 3. avgusta 2004 v idiličnem provansalskem Monjustinu, v visoki starosti in pomirjen s svetom.[1]

Razglasili so ga za pionirja ulične fotografije, očeta sodobne dokumentarne fotografije in fotografa odločilnega trenutka. Poznavalci ga še vedno prištevajo med najbolj nadarjene ustvarjalce svoje generacije.

Posnel naj bi preko 700 tisoč črno-belih fotografij in prejel veliko nagrad. Znamenite in pomenljive so njegove besede, ki jih beremo tudi eni od sten na razstavi: »Fotografiranje je postavljanje glave, očesa in srca v isto os. Je način življenja.«

[1] Henri Cartier-Bresson (ur. Nina pirnat Spahić), Cankarjev dom, 2020.