Zdenko Huzjan

»Moj jezik je varno spravljen v svoji lobanji in se javno pokaže le občasno, le na osebnih razstavah«

Z. H.,2013-12-01

Strategije in hipoteze, o katerih me preizprašujete v vaših vprašanjih, obsegajo dimenzije, ki so bile velikokrat že sprejete kot historični modeli in ovržene, ker so se med tem pojavila sredstva, ki so narekovala drugačno izbiro.

Ob tem je treba povedati, da je logika umetniške tesnobe v neprestanem (časovnem) preverjanju. Šele potem se pojavi beseda. Zgoraj navedeni zapis, kot moto govori prav o tem – da se v umetniški praksi skozi logiko reagiranja na hipnotičnost nezavednega vzpostavlja najprej izbira kot posledična umetniška praksa in šele nato beseda. Samo v gibanju Art&Language, v šestdesetih prejšnjega stoletja, ko so se napisane razprave čez čas postavile na razstavno steno se je zgodba prevalila na hrbet in s tem seveda podrla avtoriteto opazovalčevega diskurza. In s tem se je končalo obdobje t. im. visokega modernizma, kar je narekovalo ponovno preverjanje historičnih razlag. Ustvarjalna avtonomija je tako za hip zgubila tla pod nogami, saj so se prekinila že napisana dialektična znamenja. Kritična funkcija je postala nato le rutina, ki so jo kuratorji vse do danes spretno posredovali s svojim podpisom kot osebno obarvani projekti, ki naj bi dodali nekaj preglednosti svojemu času.

In ker se oziramo tudi v svoj – nazaj, v zapisu ne smem prezreti specifičnosti »domačega« prostora tega časa, ki je bil vsaj do leta 1970 pri nas brez resnejših informacij o »sodobnem« v likovni umetnosti, tako na Univerzi kot v galerijskih knjižnicah in razstavah in temu primerno je potekala tudi študijska umetniška praksa. V resnejše opazovalce takratne sodobne minimalistične in konceptualne umetnosti smo (po lastni izkušnji) enostavno dozoreli prepozno (izjema je bila skupina OHO). Posledice sprostitve meja in medmrežja po letu osemdeset je potem zahtevalo od nas hitro vključevanje v sodobnejši način opazovanja predmeta umetnosti in primerljivosti z lastno prakso.

In sedaj o sodobni (sedanji) umetnosti, ki naj bi skozi vaša vprašanja izzvenela kot ustvarjalno področje.

Seveda moram temu oporekati in sem na povsem drugi strani. Menim, da področje umetnosti, »slika«(o kateri me sprašujete) ali »skulptura« ali »umetniški objekt«, zunanje intervencije in druge vizualne forme (tudi teorije), nikakor ne kažejo znake odmiranja, tako da je vaš (ali naš) strah odveč. Na to kaže že struktura umetniških akademij, (čeprav so po naravi vse ustanove konservativne). Povezovalna struktura in odprtost (demokratičnost) danes presega kakršnokoli enoznačnost . Kulturna bližina je danes tako tesno povezana (in dosledna) z gledalčevo življenjsko izkušnjo kot nikoli poprej. Premiki v umetniških projektih kot so bienalne postavitve temeljijo danes na izrazito zaznavnih in razumljivih (prepoznavnih) izkušnjah v duhu obujanja procesov izdelave iz neposrednega ustvarjalnega časa in iz polpreteklosti, ki je kot vemo presegla napovedani »konec umetnosti«oziroma družbene krize, ki so načele estetiko družbenega življenja.

Družbena funkcija, ki jo pričakujemo od umetnosti, način gledanja oziroma sprejemanja le te je dojemljiva, čeprav morda danes izrazito tržno distribuirana in je del površnih, velikokrat tudi nesprejemljivih finančnih špekulacij.

Količina »vidnosti«, ki jo srečujemo danes je morda res »preširoka« vendar sem tega vesel, saj posreduje tudi področje senzibilne izbire. Današnja, za nekatere že optična ali vizualna perverznost torej ni spodletela ampak izpolnjuje svoje osebno in družbeno poslanstvo in tako kot v preteklosti, opozarja na našo krhkost.

Del te naše krhkosti je tudi znanost o kateri me sprašujete, ki kot vemo enako vztraja na vidni, vizualni podobi našega bivanja (hoče vedeti-videti) in zato vzpostavlja poetiko sozvočnosti z likovno prakso in njeno ustvarjalno potenco.

Naša podoba je torej »večna« in ne glede na to kako izbiramo in kakšen je naš izbor nosilcev kreativnosti, neprestano opozarjamo le na obliko notranjega zavetja kamor se zatekamo, da bi iz varne razdalje sledili svojemu času. Snovanje je iskanje zavetja v prostoru ki ga živimo – kot presajanje iz neoprijemljivega v obliko varnosti.