Nena Škerlj: Sodobni kabinet čudes, 55. beneški bienale

Il Palazzo Enciclopedico, 1. junij – 24. november 2013

Marino Auriti je v šestdesetih letih 20. stoletja ustvarjal Enciklopedično palačo, arhitekturni model za imaginarni muzej, ki naj bi vseboval vse znanje človeške civilizacije. Njegova utopična zamisel ni bila nikoli končana, pa tudi samo njegova ni bila, saj odkar obstaja civilizacija, obstaja tudi ideja katalogiziranja in prikazovanja vsega znanja. Znanstveniki, umetniki, pisatelji in mnogi drugi so si že zadali takšen utopičen cilj in najrazličnejšim pristopom je bila skupna edino neizvedljivost. Osrednja razstava petinpetdesetega beneškega bienala je bila naslovljena Enciklopedična palača in je prikazovala željo po poznavanju, razumevanju in katalogiziranju upodabljanja znanja, narave in civilizacije, tako z vidika osebnih težko razumljivih mitologij in kozmologij kot z vidika še težje razumljivih vsevednosti. Podobe so se vrstile druga za drugo, vsebine, tehnike, materiali in ideje pa so se hitro menjavale. Massimiliano Gioni je prikazal dela z umetnostjo in znanostjo povezanih insiderjev in outsiderjev s svojo vizijo sveta. Poplava podob je po Benetkah pljuskala od 1. junija do 24. novembra 2013. Poleg Enciklopedične palače so bili na ogled še nacionalni paviljoni in spremni dogodki, katerih število se vsako leto veča. Aqua alta je naplavila najrazličnejše umetnine, tehnike in vsebine. Razstavišče v Arzenalu se je še povečalo s Sale d’Armi, kjer je bil poleg treh nacionalnih predstavitev zastopan še Vatikan.

Enciklopedična palača je bila razstava umetniških, neumetniških, šamanističnih, okultnih in številnih drugih, naravnih in nadnaravnih interpretacij sveta ali delov sveta (podoben poudarek na spiritualnem je bil tudi na zadnji Documenti 2012). Predstavljen je bil sodobni kabinet čudes z znanstvenimi in neznanstvenimi, umetniškimi in neumetniškimi prikazi vednosti, znanj in mitologij. V Giardinih je obiskovalce najprej pozdravila Rdeča knjiga, Liber Novus Carla Gustava Junga, ki je v njej upodabljal vizualno in vsebinsko nasičene kriptograme in je tudi ostala nedokončana. Zgodba se nadaljuje s kompleksnimi upodobitvami vizij in sanj šamanskega sveta Pirinisaua, upodobitvami Guo Fengy in Emme Kunz in drugimi podobami, ki so jim pripisane magične lastnosti. Med drugim so bila razstavljena dela Aleisterja Crowleya in Friede Harris, upodobitve Borgesovih imaginarnih bitij (Christiana Soulou), dnevniki, ki so nastajali v dialogih z raznimi pisci, na primer Kafko (José Antonio Suárez Londoño), maska Andréa Bretona (René Iché), podobe iz Bretonove zbirke (posnel Ed Atkins), fascinantna zbirka redkih kamnov (ki naj bi tvorili s svojimi vzorci skrivno univerzalno sintakso) francoskega pisatelja Rogerja Cailloisa (prvi, ki je prevajal Borgesa v francoščino), risbe s kredo Rudolfa Steinerja, ki skušajo zaobjeti vidna in nevidna vesolja … Svetovi v svetovih, razstave znotraj razstave, podobe znotraj podob so se kar vrstile. Tudi knjige – shrambe znanj, so obsegale dobršen del razstavljenega: že omenjena Rdeča knjiga, čez 60 albumov-skulptur z izrezki, opombami, vstopnicami … (Shinro Ohtake), zvezki s kolaži (Xul Solar), dnevnik Passport (Carl Andre) … V tem kontekstu je bila razstavljena tudi borgesovska La Grande Biblioteca (Gianfranco Baruchello), model za ogromno, verjetno neskončno knjižnico, kalejdoskopska interpretacija vesolja Simbolična kompozicija (Augustin Lesage) , fantazmagorične pokrajine (Lin Xue), fotografije najrazličnejših nigerijskih frizur (J. D. ‘Okhai Ojeikere), svojevrsten kabinet osebnih čudes (Eva Kotátková), svetlobna inštalacija z najrazličnejšimi svetlobnimi vzorci (Otto Piene), demoni, duhovi in druga bitja osebne mitologije (Shinichi Sawada), vrsta anonimnih tantričnih podob, najrazličnejše svetove metamorfoz med naravo, mitologijo, legendami in duhovnostjo, ki prikazujejo neločljivo povezanost med umetnostjo in življenjem (Patrick Van Caeckenbergh), vizualni prototip veliko poznejšega interneta (Stan VanDerBeek), psihedelične pokrajine fantazmagoričnih bitij in upodobitve prepletenih svetov, opazovanih z mikroskopi in teleskopi (Eugene Von Bruenchenhein), mural z upodobitvijo neke starodavne piramide (Jack Whitten), fotografije, ki prikazujejo razne nočne aktivnosti v treh glavnih tokijskih parkih (Kohei Yoshiyuki), skoraj psihedelične upodobitve naravnih-nenaravnih form, ki rastejo zgolj na slikah in pastelih (Anna Zemánková), mutirana bitja in himerične podobe iz drugih svetov (Jakub Juliana Ziółkowsi) in tudi razni minimalistični posegi (Walter De Maria) … Najrazličnejše podobe svetov, starih in novih, sanjskih, vzporednih in onstranskih … so predstavljali Hilma af Klint (ezoterično abstraktno slikarstvo), portreti Benečanov, upodobljenih kot odvijajoče se mumije v različnih fazah (Pawel Althamer), fantastične živali (Levi Fisher Ames), skrajno subjektivne svetove (Yüksel Arslan), nenavadni in igrivi ženski portreti (Enrico Baj), še bolj nenavadni in bizarni portreti (George Condo), organsko-anorganske skulpture (Phyllida Barlow), tehnično biološko matematično filozofske kompleksnosti, na primer študije spiral (Ştefan Bertalan), večplastne prostore z različnimi perspektivami (Varda Caivano), male makete številnih hišk (Oliver Croy in Oliver Elser), hiške za lutke (Robert Gober), hiške za lutke po navdihu svojega doma iz otroštva (Andra Ursuta), amorfne ostanke neke prastare civilizacije, natisnjeno s 3-D tiskalnikom in naknadno obdelano (Roberto Cuoghi), ex voti s pokopališča Romituzzo, nastalimi med 16. in 19. stoletjem zaradi najrazličnejših zaobljub, zbirka malih kipcev iz gline s pomembnimi in manjpomembnimi dogodki iz človeške zgodovine (Peter Fischli in David Weiss), pošastna in himerična bitja, ki naj bi obstajala že od samih začetkov sveta naprej (Domenico Gnoli), »poetično filozofsko fikcijo« (»rekreacijska metafizika« João Maria Gusmão in Pedro Paiva (oba citirana izraza sta njuna)), risbe in slike, ki so direktno nadaljevanje prakticiranja Qi qonga (Guo Fengyi). Za variacije na temo dobro znanih svetov so poskrbeli Richard Serra (z ležečim črnim monolitom), James Lee Byars (s pokončnim zlatim monolitom), že omenjena Peter Fischli in David Weiss (z glinenim mini monolitom), kuratorski projekt – imaginarni muzej Cindy Sherman, svojevrstni duhovni svet mistike, lingvistike, astrologije in umetnosti (že omenjeni Xul Solar, ki je prijateljeval z Borgesom, in ko ga je nekoč slednji vprašal, kakšen je bil njegov dan, mu je odgovoril, da je tega dne po kosilu odkril dvanajst novih religij), risbe fantastičnih Borgesovih imaginarnih bitij (Christiana Soulou), nadrealistične in »gotsko realistične« slike Dorotheje Tanning, žene Maxa Ernsta.

Povzetek dogajanja v nacionalnih paviljonih bi bil nekako takšen: Vatikan je pod skupnim naslovom In Principio predstavil dela mednarodno priznanih umetnikov (Studio Azzurro, Josef Koudelka, Lawrence Carroll), Brazilija je predstavila kratko zgodovino Möbiusovega traku v brazilski zgodovini umetnosti, Kanada najrazličnejše oblike hibridnosti, za Azerbajdžan je več umetnikov pripravilo najrazličnejše prikaze vzorcev, ornamentike in dekorativnosti, Rusija je osvežila mit o Danaji (pogosto upodabljan v beneški umetnosti) in ga predstavila v obsežni inštalaciji Vadima Zaharova. V A+A je Jasmina Cibic predstavila projekt Za naše gospodarstvo in kulturo (hrošča endemita Anophthalmus hitleri, izbor slik iz državnega zbora in filmski prikaz v povezavi z razmišljanjem o slovenski nacionalno reprezentativni umetnosti). Srbija je predstavlja projekt Vladimirja Perića in Miloša Tomića z naslovom Nothing Between Us. V nemškem paviljonu so razstavljali Aj Vejvej, Romuald Karmakar, Santu Mofokeng in Dayanita Singh, angleški (Jeremy Deller) pa je navduševal tudi s postrežbo čajev. Od spremljevalnih razstav in dogodkov bi bilo treba omeniti vsaj Lore Bert v Biblioteci Marciani s prikazom petih platonskih teles, ki ponazarjajo 5 elementov (poleg običajnih štiri je peti vesolje), inštalacijo mikrokozmosa in makrokozmosa Sidereus nunciusZvezdni glasnik (Galilejev tekst je prikazal Bedwyr Willians), Simon Ma je pa je v Palazzo Pisani med drugim razstavil Plešoče vodne kapljice.

Spet je bilo kar nekaj »klasičnih« beneških tem: valovanje (Thierry De Cordier), plimovanje – Alfredo Jaar (Čile) je »potapljal« nacionalne paviljone v Giardinih, odsevanje in zrcaljenje (Alice Channer), labirinti (Marino Auriti, Matt Mullican idr.), starejše in sodobne Benetke in Benečani (že omenjeni Paweł Althamer s figurami in portreti Benečanov) in plovil: Ragnar Kjartansson s performansom na ladji, ki je plula v Arzenalu in je vse skupaj spominjalo na beneško tradicijo zabav na vodi, ladja Trafaria Praia je predstavila portugalski paviljon, ki je bil zasidran pri Giardinih in plul naokoli z obiskovalci (Joana Vasconcelos), na Benetke pa naj bi se navezoval tudi paviljon Belgije (Berlinde De Bruyckere) s podrtim drevesom, ki naj bi s svojo barvno paleto priklical v spomin beneške slikarje (Bellinija, Tiziana in Veroneseja), hkrati pa naj bi spominjal tudi na mučeništvo svetega Sebastjana, za katerega so Benečani verjeli, da jih ščiti pred kugo. Hrvaški paviljon (Med nebom in zemljo) z Arhivom sanj je med drugim vključeval beneško gondolo (Kata Mijatović). Petrit Halilaj (Kosovski paviljon) je iz korenin, vej vejic in zemlje spletel velikansko viseče gnezdo, ki bi lahko spominjalo tudi na utopično vesoljsko plovilo, ki je imelo tudi odprtinico s pogledom v svetel, verjetno duhovni svet.

Zlatega leva za najboljšo nacionalno postavitev je prejela Angola, zlatega leva umetniku na osrednji razstavi Enciklopedična palača Tino Sehgal, zlata leva za življenjsko delo sta prejeli Maria Lassnig in Marisa Merz, srebrnega leva za obetavnega mladega umetnika pa je dobila Camille Henrot. Tako kot je Auritijeva Enciklopedična palača ena izmed mnogih »enciklopedičnih palač«, je tudi Gionijeva Enciklopedična palača ena izmed mnogih, niti prva niti zadnja … Obiskovalci so lovili nepreštevno podobe in podobe so jih lovile nazaj, večino časa pa je bil obisk razstave bolj romanje po kabinetu čudes v deželi kar najširše razumljene umetnosti. Umetniki, umetnostni zgodovinarji, kritiki in ostali pisci v katalogu tokratnega bienala še največ omenjajo Borgesa, kar je več kot primerno v povezavi s tokratnim bienalom, pogosta pa so še sklicevanja na Amy Warburga in surrealizem. Flaubertova komična junaka Bouvard in Pécuchet sta iskala univerzalno znanje in Diderotova Enciklopedija je v primerjavi s tem prav skromna. Odkrila sta tisto, kar je znano že od nekdaj, vendar redko verjamemo: da kopičenje znanja še ni znanje. Bouvard in Pécuchet nista končala svojega dela, tudi ta Flaubertov roman je ostal nedokončan, prav tako ostane vtis nedokončanosti po obisku Enciklopedične palače oziroma sodobnega kabineta čudes, v samo nemožnost dokončanosti zbirke vsega znanja pa sta obiskovalce že takoj uvedla Jungova Rdeča knjiga in Auritijev model velike Enciklopedične palače.