Marija Buh

Poznam razmere za srednjegorsko in nižinsko zahodno osrednjeslovensko pokrajino in njena urbana središča, visokogorje pa mi je poznano predvsem iz Slovenske planinske transverzale, kjer se obuja mlekarstvo in se najemajo sezonski pastirji, ki pasejo črede. Pokrajina, ki je bila še pred leti zaraščena z gorskim cvetjem, najbujnejšem v juliju, postaja popasena z »okraski kravjih tortic«, ki gnojijo zemljišča in zato nekatere vrste rastlinja izginjajo, na primer arnika, ki raste samo na kislih in ne gnojenih tleh, saj gnoj pridaja dušik, ki jo duši. Zemlja se ne zarašča tako kot na nižjih predelih.

V srednjegorskih pokrajinah je slika nekoliko drugačna. Največ je manjših kmetij, ki so opustile svojo dejavnost. Lastniki so si na zemljišču postavili nove hiše, obdržali njivo ali dve za domače potrebe, stara gospodarska poslopja pa podrli. Iniciativo kmetijstva so prevzeli lastniki srednjih oziroma še raje večjih  kmetij. Slednji največ uporabljajo neobdelano in težje dostopno zemljo za seno, jo večkrat gnojijo, deloma pa na nekaterih zemljiščih, ki jih je možno obdelovati s stroji, zasajajo monokulturo (na primer koruzo, oves …), ki jo imajo za živino v napol industrijskih hlevih, nekaterim pa je krma že prodajno blago. Zemljišča dobijo največkrat v najem skoraj zastonj, ker lastniki pač nočejo, da se zemlja popolnoma zaraste. Hektarje za obdelovanje imajo včasih kar na treh različnih hribih. Gozdovi, ki so bili nekoč pod kontrolo države, so precej opustošeni zaradi nenadzorovane sečnje gospodarskega  lesa, ki ga lastniki prodajajo pod ceno. Lastnik gozda, ki zaobjema pobočja Blegoša, je na primer napravil golosek v smrekovih področjih, ki jih je zasadila in vzdrževala oblast bivše Jugoslavije. Na višinskem pasu bukev, kjer je pred leti žledolom naredil največ škode, pa les dostikrat gnije. Korist imajo predvsem večji kmetje, ker so kot nekdanji kulaki ponovno dobili v posest prostorne gozdove. Sečnja pomaga tudi lokalnim krovcem, mizarjem in gospodinjstvom za domače potrebe. Nekdanje gozdne jase, kjer so rasla drevesa divjega sadja, so skoraj izginile, podobno tudi področja s praprotjo, kjer je bilo nekoč veliko gob, endemičnega rastlinja in borovnic. V manjši obliki se to sedaj širi po bivši obdelovalni zemlji, kjer je glavno najbolj invazivno rastlinje, trepetlike, breze in grmovje. Bivše jase in praprotnice so se kosile, niso pa se gnojile. Tam so pridobivali steljo in dopolnilo k prehrani. Za dodatno dejavnost in ozko lokalno prodajo domačini delajo med, mesne in mlečne izdelke, nekaj tudi perutnine in jajc, a še zdaleč ne dovolj za večjo samooskrbo in tudi bivši kmetje kupujejo meso in mleko v trgovinah. Po besedah nekaterih kmetov je kapital že skoraj popolnoma uničil slovensko kmetijstvo. Precej obrtnikov in kmetov propade, ker preprosto ne morejo proizvajat za tako majhno odkupno ceno, ki jim jo ponudijo trgovci.

Za ravninski del, se vidi podobna slika: velike njive monokultur. Zemljišča so dana v najem, največkrat zelo velikim kmetom. Parcele so sicer večje, vendar so razdrobljene po širšem območju, za razliko od celotnih ravninskih območij Gorenjske, kjer najemni kmetje pridelujejo na primer krompir. Zadnje desetletje so postala širša območja Ljubljane, kot je Brezovica, Dobrova, Horjul čedalje gosteje naseljena. Podjetniki tudi v manjših zaselkih gradijo bloke z moderno zasnovo stanovanj, kamor se v glavnem priseljujejo družine. Ti potem najemajo zemljo za vrtičke, kar spet tvori polja, spremenjena v vrtičke. Zaradi propagande za samooskrbo je postalo vrtnarjenje tako popularno, da novi lastniki prodajajo že stanovanja z zemljišči na skupnih prostorih, kar viša ceno nepremičnine, sama obdelovalna zemlja pa nima cene. Podobno je tudi v Ljubljani in okolici.

Skupna iztočnica tako za podeželje kot za urbana središča je izkoriščanje naravnih virov za trgovino / kapital z industrijskimi predeli in manjše podjetništvo, ki je na žalost zasnovano na industriji in količini. Mednje sodijo tudi kmetje, daleč največ pa zaslužijo tisti, ki imajo posel z gradnjo, prodajo in oddajo stanovanj, ter prodajo parcel za tuj kapital. Zaradi čim večjih dobičkov se zanemarjajo določeni okoljevarstveni predpisi, ne upošteva se lokalne tradicije, veliko je spreminjanja namembnosti zemljišč, ki se jih lahko doseže po nepravni poti. Nekaj izjem je med lastniki zemlje – predvsem tistih , ki se ukvarjajo z bio izdelki in zelišči, nekaj se jih ukvarja z manjšo proizvodnjo za predelavo hrane. Malo podjetništvo je zgradilo tudi druge mini polindustrijske obrate, veliko je vrtnarij. Precej se gradi cest: v gozdovih za spravilo lesa, po vsem podeželju zaradi urbanizacije, podobno je z napeljavo raznih priključkov, torej infrastrukturo. Posledica je (pre)itenzivna urbanizacija.

Urbana središča in predvsem nižinska periferija si postajajo na moč podobni. Imajo nekakšen polindustrijski značaj. Povsod ista infrastruktura in isti tipi hiš, ki se spreminjajo z modnimi trendi. Mestna središča in predeli pridobivajo na zelenju in rekreativnemu prostoru in manjša mesteca, kot je na primer Vrhnika, se širijo. Vmesne vasi jih bodo spojile z večjimi središči, kot so že prej stare vasi združile Šentvid z Ljubljano. Mnoge vasi ob poteh mimo kajž in šiš (šiše so bile koče jetičnih čevljarjev v zgornji Šiški – podatki so iz knjige Franca Brenka Črne zgodbe) pokašljajočih obrtnikov današnje Zgornje Šiške in Drevne vasi (današnje Dravlje), kjer so imeli kmetje njive in so na določenih mestih lomili led (Koseze) in vse do Svetega Vida s pomembno faro (danes Šentvid in Zavod sv. Stanislava), so se prek blokovskih naselij od sredine šestdesetih let dalje spojile z mestom. Vmes je še danes veliko vrtičkov, industrijskih con in podjetij. Posamezni predeli so se skoraj čez noč spremenili iz povsem ruralnih, vase zaprtih, precej izoliranih in zamočvirjenih vasi v urbano mestno četrt. Dandanes se precej podobno pozidavajo Brezovica, Dragomer, Drenov grič in Sinja Gorica in vse do Vrhnike. Mislim, da se zdaj to dogaja na precejšnjem ozemlju cele države. Značaj in ponekod tudi zunanji izgled  bivših predmestnih naselij hišic uslužbencev, pomešanih s kmetijami in manjšimi obrtmi, se je preselil v sredogorje, odvisno pač od konfiguracije terena, nadmorske višine in mikroklime.

Glede na izginjajočo endemično mikrofloro in z njo povezanimi živalskimi vrstami (metulji …) postaja vedno več naravnega okolja za medvede in druge večje sesalce. Zaradi širjenja gozdov so podeželski otroci omejeni v gibanju na prostem, predvsem v večernih urah. Znano je tudi, da imajo lastniki drobnice zaradi tega veliko škode. Večje površine nekdanjega  kmetijskega prostora  nadomešča ožje polurbano in bolj urejeno okolje. Urbana središča s pokrajinami, industrijskimi conami in predmestji velikih mest so po bežnem pogledu iz avtocest v zahodni in srednji Evropi pravzaprav ista. Človek na hitro občuti vtis matrice. Povojna  gradnja stavb je bila precej uniformirana, že secesijski in neogotski slogi starejših mestnih središč imajo več skupnih točk po širših pokrajinah, kot pa v prejšnjih obdobjih, kjer so ožji geopolitični  pogoji imeli še večji vpliv na skupne smernice stila oblikovanja. Mislim, da se v postindustrijski dobi trgovina in poslovni deli spajajo z okolji stanovanj, bivanja in prostorov za rekreacijo. Okolje postaja čedalje bolj uniformirano in kulturalizirano.  Sonaravnega kmetijstva je zalo malo. Gozd s potkami na hrib Rožnika ni podoben, kaj šele enak večjim gozdovom Slovenije, ki so za premnoge postali tabu in povsem odmaknjena področja, ki jih poznajo predvsem nabiralci gozdih sadežev, kar pa je že oblika turizma. Določena območja so povsem nedostopna in postajajo pragozd, drugje se množijo ceste in pohodniki, ki preveč poteptajo. Ti predeli se pravzaprav urbanizirajo z neskončno mrežo poti in človek z njimi ne sobiva. Bivša občutljivost in čut za naravo sta se zaradi omejevanja v bivanjske utrdbe hiš in ožjega urbanega okolja porazgubila, pojavilo pa se nedeljsko sprehajanje z GPS sistemi ali hojo za turističnimi markacijami.