Nena Škerlj: Cevi, mravlje, podgane in vesolje

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb (foto vse: Nena Škerlj)

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb (foto vse: Nena Škerlj)

Razstava Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb, 18. 12. 2014 – 20. 2. 2015

 

Peter Kogler, rojen v Innsbrucku leta 1959, eden najpomembnejših avstrijskih vizualnih umetnikov, v svojem delu združuje slikarstvo, kiparstvo, arhitekturo, performans, film, video in računalniško umetnost. Ustvarja vizualno prepričljive, intenzivne in nepozabne svetove, ki nagovarjajo najširšo publiko, na raznih samostojnih, skupinskih, stalnih in mednarodnih razstavah (na primer bienale v Benetkah (1986, 1993, 1995), dOCUMENTA v Kasslu (1992, 1997), tridimenzionalni interaktivni projekt Votlina (1999) v Linzu na Ars Electronici[1]). V Zagrebu je leta 2012 predstavil video digitalno oblikovanih mravelj, ki so v pravilni koloni korakale po stavbi Muzeja sodobne umetnosti (http://www.kogler.net/msu-zagreb-2012).

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Kogler obiskovalce aktivno vključuje v svoja umetniška dela s potopitvijo v posebne vizualne in zvočne svetove. Zagrebška razstava 2015 leta se je pričela z velikim belim zastorom, na katerem so bile prepletene rdeče črte, obiskovalci pa so nanj metali črne sence: to je bil arhitekturni vhod in psihološki uvod v prostor z računalniško generirano animacijo, ki jo je zvočno opremil avstrijski umetnik, teoretik in kustos Franz Pomassl, ki tudi sicer pogosto sodeluje s Koglerjem. Obiskovalčeva intenzivna vizualna doživetja je dopolnjevala glasba, ki pri njunem sodelovanju v glavnem deluje kot kiparski material.[2] Animacija je na začetku prikazovala abstrakten evklidski prostor z vzporednicami in pravokotnicami, ki se je počasi pričel gubati, zvijati, pokati v različno oblikovane mehurčke in končal v kaotičnih prepletih, nato pa se prek praznine spet začel urejati z ravnimi črtami. Obiskovalci so sedeli, hodili ali tekali v sicer praznem prostoru, projekcije pa so bile na vseh štirih stenah, tako da je bil učinek potopitve v nejasno definiran in venomer spreminjajoč se prostor zagotovljen.

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

V naslednjem razstavnem prostoru je bil delno prikazan Koglerjev atelje v Los Angelesu, zlasti z vplivi ameriškega minimalizma in pop arta ter umetnikovo raziskovanje zapletenih naravnih form in njihovo poenostavljenje, kjer uporablja sicer malo motivov (cevi, žarnice, mravlje, podgane, človeški možgani …), zato pa se vanje toliko natančneje poglablja in jih raziskuje. Z motivom mravlje se ukvarja že od najzgodnejših del – pri mravljah vidi primer idealnega sovpadanja telesa z arhitekturo, organskega z neorganskim, naravnega z umetnim. Prek mravlje nadalje raziskuje odnose del-celota, minljivo-neskončno, omejeno-neomejeno, splošno-posamezno … Poleg skromnega števila motivov uporablja tudi reducirano barvno lestvico: črna, bela in rdeča (kar se med drugim vklaplja tudi v tradicijo Bauhausa in ruske avantgarde).

 

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Sledil je prostor s cevmi, ki so se vile in prepletale po stenah, stropu in tleh. Namesto v običajnem škatlastem prostoru so se obiskovalci znašli v prostoru, v katerem so se prepletale cevi, z nejasnimi mejami med tlemi, stenami in stropom. Postavitev je spodbujala občutja prijetne ali pa tudi neprijetne izgubljenosti v prostoru in času, »kot da se nahajamo v nekem virtualnem labirintu«[3] – morda v možganih, računalniku, nekje

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

v drobovju tehnoloških in družbenih mrež … V obeh prostorih (prvem z računalniško animacijo in tretjem s cevmi) je šlo za prestopanje omejitev, ki jih nalaga običajno in vsakodnevno doživljanje linearnosti časa in prostora. Obiskovalci so vstopali ne toliko v fizični prostor, kot pa v polje silnic, lahko tudi z mislijo na Tarkovskega v Nostalgiji: vstopali so v možgane, polne dolgih odtočnih cevi. Prostor je omogočal intenzivno občutje mešanja raznih plasti realnosti – subjektivnega in objektivnega, mikrokozmosa in makrokozmosa, labirintov in labirintnih labirintov, urejenega in neurejenega sveta fraktalov …

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Prostor z računalniško generirano animacijo in cevasti prostor sta po Koglerju abstrahirano nadaljevanje arhitekture Langovega Metropolisa, kar je tudi posledica njegovega dolgotrajnega zanimanja za arhitekturo v filmih nemškega ekspresionizma, znanstvene fantastike (Blade Runner, Alien) in raznih futuristično pesimističnih prikazov in distopij (Mad Max). Za motiv cevi Kogler poudarja, da se izrazito pojavlja v kubizmu, na primer pri Fernandu Légerju ali Georgesu Braqueu, poleg njiju pa v povezavi z dinamiziranjem arhitekture s pomočjo motiva cevi omenja še Svetlobno-prostorski modulator László Moholy-Nagya in konstruktivistične prostore ruske avantgarde, npr. El Lissitzkega.

 

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

V obeh prostorih je šlo za klasično in tradicionalno imerzijo, potopitev (ki se jo dosega s čim večjim zapolnjenem gledalčevega vidnega polja, z iluzionističnim slikarstvom, trompe l’oeil …), ki je predhodnica imerzije v virtualni resničnosti. Oliver Grau[4] opiše razvojni lok od poslikav v Villa dei misteri v Pompejih, Villa Livia pri Prima Porta, avignonske Chambre du cerf, rimske Sala delle prospettive Baldassara Peruzzija, Ville Barbaro oz. Ville Maser Veroneseja in Palladia, mantovsko Stanza dei giganti v Palazzo Te Giulia Romana, razne baročne stropne poslikave, na primer Andrea Pozza, novoveških panoram in pojava panorama-manije, dioram, pleoram, mareoram, Monetovih Lokvanjev v Givernyju, ideje Gesamtkunstwerk – na primer Kurt Schwitters in Merz, Gropiusov Totaltheater, filme, sensorame, cinerame, Johna Cagea (HPSCHD, 1969) …) in potem opiše nadaljnji razvoj – tip imerzije, ki je prisoten nekako zadnjih štirideset let, z vso potrebno računalniško podporo, ki ga je Kogler predstavil v Linzu že leta 1999 (zgoraj omenjeni CAVE). Kljub statičnosti tradicionalne imerzije v primerjavi z imerzijo virtualne resničnosti je Kogler ponudil nenavadno intenzivno izkušnjo potopitve, pri kateri ni šlo za interaktivno spreminjanje virtualnega sveta okoli nas, a je šlo kljub temu za nenavadno dinamično izkušnjo v intenzivno spremenjenem pogledu nase in okoli sebe, ko je sčasoma obiskovalcu prostor okoli njega (stene, strop, tla) »oživel« in pričel migetati pred oziroma za očmi. Po preizkušeni predstavitvi imerzije v virtualni resničnosti se je Kogler vrnil h njeni klasični izkušnji, ki pa se verjetno ni pričela z rimskim pompejanskim slikarstvom, kakor je pokazal Oliver Grau, ampak že mnogo prej z jamskimi poslikavami (torej razvoj od »cave painting« do CAVE – cave automatic virtual environment). Zagrebški sorodne postavitve, kjer ni šlo za posnemanje zunanjih svetov, ampak za kreiranje novih, še nepoznanih svetov s čim višjo stopnjo imerzije, je Kogler prikazal že na Dunaju (Secesija), Innsbrucku (Galerie im Taxispalais in Galerie Johann Widauer), Istanbulu (DIRIMART Gallery), Sèteu (Centre Régional d’Art Contemporain), Grazu (Sporgasse, Galerie Artelier) …

Marc Augé označi za nekraje vse tiste gradnje, potrebne za čim hitrejši pretok oseb in dobrin (postaje, hitre ceste, avtocestni razcepi …).[5] Sorodni izraz “neprostori”[6] Koglerju pomeni stopnišča, hodnike, preddverja, skratka nekraje, medprostore in/ali prehodne prostore, ki jih mimoidoči niti ne opazijo,v njih pa sam najraje razstavlja. Motiv cevi je uporabil na postaji podzemne železnice na Karlsplatzu na Dunaju, kjer cevi po eni strani še poudarjajo doživljanje prehodnosti prostora in hkrati njegove značilnosti neprostora. Kogler ga opiše kot hodnik, ki je namenjen zgolj temu, da se pride od enih tekočih stopnic do drugih, od točke A do točke B, hodnik, ki ni bil deležen nikakršne pozornosti, ne s strani umetnikov, ne s strani mimoidočih: »V zavesti ljudi ni bil navzoč kot prostor.«[7] Podoben neprostor je opremil tudi na leta 1992 v preddverju Fridericianuma (dOCUMENTA XI), kjer je šlo tudi za prehodni prostor, od koder se je dostopalo v posamezne razstavne dvorane.

Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Koglerjeva dela se lahko vključuje v filozofske, literarne, umetnostno in kulturno zgodovinske ter sodobne kontekste, z večplastnim kodiranjem vsebin, raznolikosti interpretacij, načel in metod ponavljanja, v debate o modernizmu in postmodernizmu (Kogler sam se vidi v vpetosti v modernizem), tudi brez vseh teh interpretacij in kontekstov pa se njegova dela estetsko in vizualno doživljata kot kvalitetna, privlačna in zanimiva. “Moduli, ki sestavljajo njegove ornamente, so organizirani brez hierarhije in centra. Imajo vseobsegajočo strukturo in se lahko s pomočjo računalnika generirajo v neskončnost.”[8] Pri postavitvah in projekcijah na vse stene, kjer prihaja do visoke stopnje imerzije, se običajno dogaja, da otroci tekajo ob zidovih, najstniki sedijo po tleh, odrasli pa stojijo.[9]

Carsten Höller: Dvojni tobogan, 2009, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Carsten Höller: Dvojni tobogan, 2009, Muzej savremene umjetnosti Zagreb

Še dodatek h Koglerjevi razstavi v Zagrebu 2015: Organske tračnice so se vile po celotnem razstavnem prostoru, najprej vidne, nato tiste v glavah, nevidne. Po obeh toboganih Karstena Hollerja (stalna postavitev) so se imaginarno vile ven iz stavbe in se nevidne razširjale v zunanji prostor: cevi, DNK, kače, izohipse, vijanje, vijuganje, spiraljenje, zavijanje, labirinti … Oziroma drugače: kot da so po toboganih prilezle iz muzeja podgane 2012 in mravlje 2015, in nadaljevale svojo pot po stavbi in naprej. Nekaj podobnega je veljalo za obiskovalca: znajde se znotraj urejeno-neurejene projekcije, monumentalne risbe, ki je zvočno opremljena, v kateri so obiskovalci kot mravlje / podgane , ki stojijo v prostoru / sliki / svetu in se nato lahko spustijo po toboganih (nazaj) v svetove, realne in imaginarne.

[1] http://www.kogler.net/cave-ars-electronica-centers-linz-1999#

[2] Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb, 18. 12. 2014 – 20. 2. 2015, Zagreb. Muzej savremene umjetnosti, str. 11

[3] Pintarić, Snježana: Predgovor, v: Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb, 18. 12. 2014 – 20. 2. 2015, str. [4]

[4] Grau, Oliver: Virtual art : from illusion to immersion, Cambridge (MA) MIT Press 2003

[5] Augé, Marc: Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti, Maska, Ljubljana 2011, str. 39

[6] Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb, 18. 12. 2014 – 20. 2. 2015, Zagreb. Muzej savremene umjetnosti, v ntervjuju Kathrin Rhomberg s Koglerjem, kjer se med drugim pogovarjata o neprostorih, str. 8

[7] Peter Kogler, Muzej savremene umjetnosti Zagreb, 18. 12. 2014 – 20. 2. 2015, str. 7

[8]Badovinac, Zdenka: Uvodni esej, str. [6], v: Občutek za red / The sense of order, Moderna galerija Ljubljana / Museum of modern art, 9. maj-23. junij 1996, Moderna galerija, Ljubljana 1996 (Poleg Petra Koglerja so razstavljali Ghada Amer, Piet Mondrian, Alen Ožbolt, Simon Patterson, Marko Peljhan, Nedko Solakov, Petra Varl Simončič in Christopher Wool.)

[9] Ibid., str. 10