Anja A. Bizjak: Čevlji, med užitkom in bolečino

O razstavi Shoes: Pleasure or Pain, 13. 6. 2015-31. 1. 2016, Victoria and Albert Museum, London

Razstavna vitrina Status (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Razstavna vitrina Status (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

“Razstava, ki so jo šle gledat vse ženske, kar jih poznam,” je bila ena od reakcij nad mojim navdušenjem nad razstavo Shoes: Pleasure or Pain, ki se je 13. junija 2015 odprla v muzeju Victoria and Albert Museum v Londonu. Odprta bo do 31. januarja 2016.

Ne gre le za kolekcijo čevljev, čeprav so razstavne vitrine točno to – pogled v izložbo nove kolekcije v trgovini, mimo katere hodimo vsak dan, ošvrknemo s pogledom modne novosti, se včasih ustavimo, včasih ne, si mislimo, da je šla moda v čudno smer ali pa da na žalost cena ni dostopna. Razlika je v tem, da so izložbe na razstavi postavljene tematsko. Barve izložbenih podstavkov in ozadja odlično dopolnjujejo rdečo nit posameznih tem. Nobeno presenečenje ni, da je tema Zapeljevanje (»Seduction«) v rdečem.

Prepletanje kronološkega razvoja obutve, na katerega so vplivale želje po izražanju statusa in moči na eni strani in zapeljivost in fetišizem na drugi, s kulturnim pomenom in magično preobrazbo lastnikov čevljev občasno vzbudi šok in celo zgražanje, vsekakor pa razmislek o tem, v kolikšni meri obutev predstavlja nujo in praktičnost in kako daleč čevljarski izdelki vse to presegajo in kljub današnji masovni proizvodnji postanejo zbirateljski, če ne že kar umetniški izdelki.

Razstavna vitrina Seduction (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Razstavna vitrina Seduction (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Razstavljenih je več kot 200 parov čevljev, od sandalov, okrašenih s čistim zlatom, iz starega Egipta, do 20-centimetrskih platform, ki so jih nosile gejše, tudorskih moških špičakov, ki so že tako pretiravali z dolžino sprednje špice, da so jih morali z zakonom omejiti, do stvaritev sodobnih oblikovalcev, kot so znameniti salonarji z visoko peto in rdečim podplatom Christiana Louboutina, primerki Manola Blahnika in Jimmyja Chooja in celo kolekcije privatnih zbirateljev, katerih vrunec so primerki iz kolekcije zloglasne Imelde Marcos. Odlična časovnica z zgodovinskim pregledom razvoja oblik in namembnosti čevljev nas čaka že ob vstopu.

1 Med magično močjo in srečnim koncem

Začetna točka in zelo verjetno ideja za razstavo je zgodba o Pepelki. Pepelka si s pomočjo in zaradi čeveljca, ki je prav le njej, povrne pravi položaj v družbi. Dekle aristokratskega porekla je seveda edino, ki lahko nosi izjemno majhen in neverjetno lep steklen čevelj. In ne gre le za to, da s čevljem, ki se ji prilega, dokaže in si povrne svoj z rojstvom ji pripadajoč družbeni položaj, pravljica pokaže tudi krut obraz (ne)primernosti obutve, ki je ne zmore nositi kar kdorkoli.

Razstavna vitrina Desire, kultni salonarji Christiana Louboutina z rdečimi podplati (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Razstavna vitrina Desire, kultni salonarji Christiana Louboutina z rdečimi podplati (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Pepelkini polsestri bremena ne zmoreta niti z odrezanimi prsti in peto, saj jima očitno stekleni čevelj in s tem princ, večna ljubezen in slava niso usojeni.

2 Med statusom in seksapilnostjo

 Projekt 'Fetiš', sodelovanje Davida Lyncha in Christiana Louboutiona (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Projekt ‘Fetiš’, sodelovanje Davida Lyncha in Christiana Louboutiona (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

To razmerje med močjo in bolečino, ki jo povzročajo čevlji, se vleče skozi celotno človeško zgodovino: na eni strani čevlji kot simbol družbenega statusa in celo pripomoček, ki poskrbi, da je pomembnež viden in opažen – bodisi zaradi višine obuvala bodisi zaradi umetelne izdelave le-tega, na drugi strani pa čevlji kot simbol lepote, zapeljivosti, seksapilnosti, vabljivosti, celo greha, ki pogosto terjajo bolečino in trpljenje za ceno videza – ne le samega obuvala, ampak predvsem telesa nosilca, na katerega držo in gibanje čevelj vpliva. Včasih celo do te mere, da hoja postane nemogoča kot je vidno na primeru sodelovanja med oblikovalcem čevljev Christianom Louboutinom in filmskim ustvarjalcem Davidom Lynchom.

Rdeči baletni copati, izdelani za Victorio Page (Moiro Shearer) v filmu Rdeči čeveljci, 1948 (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Rdeči baletni copati, izdelani za Victorio Page (Moiro Shearer) v filmu Rdeči čeveljci, 1948 (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Leta 2007 sta ustvarila kolekcijo čevljev, ki imajo tako visoke pete pod takim kotom, da so se ženske v njih lahko le plazile po kolenih, saj so čevlji ‘nenosljivi’. Seveda sta fotomodele slikala gole in to ni novost, saj slika golega telesa v visokih petah že dolgo predstavlja višek seksapilnosti. Nikakršno presenečenje ni, da sta kolekcijo poimenovala Fetiš. Eden izmed teh parov čevljev je razstavljen in čeprav nam je jasno, da je šlo v tem primeru prej za konceptualno umetnost kot pa dejanski poskus prodajne kolekcije, to ne velja za ostale pare čevljev v isti vitrini: čevlji za striptizete z visoko peto in platformo, rdeči škornji s tanko visoko petko, ki so se sprva pojavljali v spotakljivih odrskih uprizoritvah pa potem že v dvajsetih letih stoletja prešli v vsakdanjo modo, salonarji s tanko, visoko peto v obliki bodala, robustni in težki moški škornji, ki nogo povečajo in odebelijo, da deluje večja, ter tako imenovana obutev geta, vrsta natikačev z visokim podplatom – platformo – ki so jih nosile japonske gejše. Zadnji par je šokanten predvsem zato, ker je platforma visoka dvajset centimetrov in če kdorkoli izmed nas ob pogledu nanje optimistično še vedno verjame, da je hoja v njih mogoča, je video izrezek iz filma Gejša odlična ponazoritev, kako določene vrste obuval – v tem primeru natikači z dvajset centimetrskim podplatom – vplivajo na držo in gibanje.

Hoja je bila praktično nemogoča, pogosto so gejše potrebovale pomoč in podporo, da so sploh lahko stale, hkrati pa so zato razvile tehniko premikanja, ko so s stopalom zaokrožile nad tlemi in prestavile vseh 20 centimetrov naprej, prenesle ravnotežje in ponovile enak polkrožen gib še z drugo nog. Hoja je bila počasna, hkrati pa izjemno zapeljiva. Podobno kot hoja v ostalih čevljih v vitrini Seduction (Zapeljevanje). Zato najbrž ni nenavadno, da si je čevljarska industrija pogosto sposojala ideje in oblike iz najstarejše obrti. Pa nikakor niso bile gejše osamljen primer iz eksotične Azije; v 1930-ih letih so žene evropskih industrialcev pogosto v javnosti nosile pete, v katerih bi še pocestnice zardevale. In to ni bilo prvič. Izjemno veliko primerov je – kar nekaj tudi razstavljenih – ko so ženske nosile zapeljiva obuvala, ki so dobesedno vabila k spolnosti že pred več sto leti.

Razlika je morda le v tem, da takrat čevlji niso bili nujno vidni izpod oblek in kril, ki so segala do tal ali pa so se natikači z visoko peto in okrasnim perjem nosili doma in bili namenjeni le očem moža ali ljubimca. V 2. polovici 20. stoletja pa so glavni motivi fetišistične obutve in k seksu vabeče oblike začeli stopati po modnih pistah in se pojavljati v izložbah. Lakasto usnje, tesno zapenjanje, odprti prsti, goli narti in vrtoglavo visoke pete so postali poteze čevljev, ki niso več vzbujali zgražanja in negodovanja, temveč željo in zavidanje. Da je šlo predaleč, je bilo jasno predvsem tistim, ki so v tovrstnih mojstrovinah skušali hoditi. Padec na modni brvi manekenke Naomi Campbell v vrtoglavih platformah Viviene Westwood je bil največkrat objavljena fotografija naslednjega dne, krivci pa so razstavljeni v Victoria in Albert Museumu.

Poročni čevlji, zlato in srebro na lesu, Indija, 19. stoletje (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Poročni čevlji, zlato in srebro na lesu, Indija, 19. stoletje (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

3 Med vidnostjo in opaženostjo

Čevlji torej kaznujejo in nagradijo, povzdignejo in ujamejo, pospešujejo in ustavljajo s svojo močjo transformacije. V telesnem in statusnem smislu. Nadgradnja praktične funkcije čevljev je njihova predstavnost. Postanejo del šova, saj nošenje pravega para lastnika lahko spremeni v kralja ali kraljico – tako je bilo v Turčiji in Indiji pred 1000 leti in več, ko so cesarji in kralji stali dobesedno na podstavkih, ki so bili del podplata obutve, in tako je to danes, ko estradnica Lady Gaga zavzame svoje mesto pod odrskimi lučmi v vrtoglavo visoko-petnih kreacijah Alexandra McQueena.

Kronane glave morajo biti kot božanstva vidna na daleč, kar pomeni, da je važna tako višina kot sama posebnost in unikatnost celotne podobe – tudi čevljev. Luksuzni in večinoma nepraktični čevlji, ki jasno predstavljajo privilegiranost in status, so bili od nekdaj predmeti poželenja. Zdi se, da še vedno verjamemo v magično moč čevljev, ki nam lahko prinese srečen konec, ker nam podarjajo določeno moč. Pogosto nepraktično okrasje in oblika še vedno sporočata, da lastnik ne opravlja fizičnega dela, zato so umetelni čevlji danes zaželeni vsaj toliko kot v preteklosti. Skozi zgodovino je oblika čevljev ustvarila mnogo prepoznavnih simbolov superiornosti in privilegiranosti – vse od rdečih petk Ludvika XIV., bogato izvezenih mokasinov irokeške elite in sandalov z visokimi podplati iz antične Grčije do današnjih Louboutinovih kultnih salonarjev z rdečim podplatom (četudi gre le za kopijo, ko lastnica podplate navadnih črnih salonarjev pobarva z rdečo barvo).

Čevlji za dvorjana, usnje, napeto čez zrezljan borov les, Benetke, Italija, 1600 (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Čevlji za dvorjana, usnje, napeto čez zrezljan borov les, Benetke, Italija, 1600 (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Vse to kaže, da lastnik izhaja iz ekskluzivnega kroga. Prav to kaže tudi eden bolj grozljivih eksponatov: najmanjši čevlji na razstavi z borih 7,6 centimetrov dolgim podplatom, ki so dokaz kaj je bila posledica povijanja stopal v določenih delih Azije. Je pa bil to jasen pokazatelj, da je šlo to za dekleta, ki jim ni bilo treba opravljati fizičnega dela in tekati naokrog, hkrati pa je bilo, kot je že pregovorno znano za lepoto treba trpeti.

Majhna stopala so bila pri ženskah pogosto zaželena in razstava Shoes: Pleasure or Pain ni le razstava za ženske ali o ženskah. Zastopani so tudi moški, večinoma kot fetišisti in izdelovalci čevljev, pa tudi kot lastniki. Najpogosteje so tisti, zaradi katerih so ženske nosile neverjetna obuvala. In še danes nekaterim ženskam, na primer salonarji s peto, pomenijo moč, drugim zapeljivost. Ločnica je včasih nedoločljiva in ravno to je pri čevljih čudovito; ne moremo jih obsoditi na zreducirano branje. Na razstavi je mnogo parov čevljev, ki so hkrati primerni, samosvoji in vlačugasti obenem.

Ustvarjanje novih oblik čevljev s pomočjo digitalne ilustracije (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Ustvarjanje novih oblik čevljev s pomočjo digitalne ilustracije (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

4 Med udobjem in željo

Obdobje hiperseksualnosti je mimo in zdi se, da smo trenutno v obdobju ‘grdih čevljev’. Dandanašnji čevlji so ravni, uporabni in – če nam je to všeč ali ne – različica nečesa primernega, kar smo nosili kot otroci, na primer balerinke in espadrile. Udobje in primernost sta tako prežela čevljarsko industrijo, da so letos v Cannesu celo izdali navodila za obiskovalce, naj ženske na rdeči preprogi nosijo visoke petke. Očitno je organizatorje skrbelo, da bodo ljudje na prireditev prišli v obutvi naravnost s plaže. Skrb je bila najbrž kar upravičena. Že vožnja z londonsko podzemno železnico v jutranjih prometnih konicah pokaže pravi obraz in naravo čevljev in njihovih lastnikov v današnjem hitropasovnem življenjskem stilu: ženske – pa najsi bodo v kostimih in elegantno napravljene – so obute v športne copate ali balerinke. Salonarji so varno spravljeni v nahrbtniku ali pa že čakajo v pisarni. Še število moških v poslovnih oblekah s kravatami in športnih mokasinih ne zaostaja.

Morda to pomeni, da so čevlji včasih res samo čevlji: praktični in lepi. Če se držimo veleblagovnic in komercialnih trgovskih verig, so še vedno lahko užitek, ki si ga lahko privoščimo, ne da bi doživeli pravljični konec – pa naj bo srečen ali ne.

Magična simbolna moč čevljev in pocestniški šik sta najverjetneje mimo, a raziskovanje ekstremnih oblik, v katere lahko čevlje – in s tem stopala – stisnemo in razvlečemo, je med oblikovalci še vedno v polnem zagonu in ga očitno poganja nikoli presahljivo navdušenje, na katerem temelji čevljarska industrija.

Naslovnika kataloga Shoes: Pleasure and Pain (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Naslovnica kataloga Shoes: Pleasure and Pain (objavljeno z dovoljenjem Victoria and Albert Museum, London)

Katalog Shoes: Pleasure and Pain (176 strani, izšlo 2015, trda vezava) spremlja razstavo. Avtorica Helen Persson je kustosinja v V&A, Asia Department, Chinese Textiles and Dress. Čevlje izpostavi kot objekte, pokazatelje spola, statusa, identitete, okusa in celo spolnih preferenc. Izbira čevljev je tako lahko navdihujoča, celo fantastična – in prikazuje ne le podobo tega, kar smo, ampak kdo si želimo biti. Noge so namenjene hoji, čevlji pa morda ne. Opremljen z mnogimi fotografijami, je katalog lep in izčrpen vodnik po zgodovini in kulturi obutve.