Nena Škerlj: Koraki, hoja in hoje po razstavi Stojana Batiča v Galeriji Jakopič

Hologramska projekcija skulpture Urška in povodni mož, Galerija Jakopič, 2015. Izvedba: Den Baruca. Foto: Klemen Razinger / MGML

Hologramska projekcija skulpture Urška in povodni mož, Galerija Jakopič, 2015. Izvedba: Den Baruca. Foto: Klemen Razinger / MGML

Stojan Batič: Človek in mit – retrospektiva Stojana Batiča v Galeriji Jakopič, Ljubljana, 12. maj 2015 – 16. avgust 2015

 

Stojan Batič je bil rojen 2. 6. 1925 v Trbovljah. Sodil je v prvo generacijo študentov kiparstva na takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani (danes ALUO), kamor je bil vpisan kot prvi študent, z indeksom številka 1. Leta 1949 je diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu, specialko pa je zaključil 1951 pri profesorju Frančišku Smerduju. Čez nekaj let je dobil štipendijo, bival v Parizu, se zanimal zlasti za postkubizem in se izpopolnjeval pri Ossipu Zadkinu, ki je zaznamoval njegove poglede na kiparstvo (Prometej v Piranu, Orfej v Ljubljani …). Zadkine mu je bil blizu v več ozirih in glede vpliva nanj je med drugim rekel: “Zadkine je pač tipična slovanska duša.”[1]

Stojan Batič: Izmena v rovu, (1961), bron, 76 x 48 x 23 cm,sign. ni, zasebna zbirka. Foto Matevž Paternoster / MGML

Stojan Batič: Izmena v rovu, (1961), bron, 76 x 48 x 23 cm,sign. ni, zasebna zbirka. Foto Matevž Paternoster / MGML

Batič je bil prvi, ki je v slovensko umetnost vpeljal rudarje – motivno in tematsko, ne izjemoma, pač pa kot cikel. Svoje rudarske izkušnje je opisoval s pomenljivimi besedami: kadar je rudar v jami, se ne ve, kje se končuje premog in začenja človek – kar so izražali med drugim razstavljeni Rudar (1959, 1960), Izmena v rovu (1959, 1961), Človek-rudnik (1962), Zapuščeni rovi (1962), Veterani podzemlja (1962, 1963), Rudniške sence (1962) … Predvsem z vidika teh kipov se je temna in kletna Jakopičeva galerija s svojo “rudniškostjo” pokazala kot nadvse primeren prostor (tudi) za Batičevo razstavo.

Na začetku razstave je obiskovalca pozdravila med drugim Deklica s pikapolonico (1954). Pikapolonica ji je priletela na roko in bo kmalu odletela: prihodi in odhodi (pri obiskovalcih, kipih, v času) so se pričeli, in so se nadaljevali z dvema rudarjema – eden prihaja, drugi pa odhaja (Izmena v rovu (1961)). Med drugim so bili na ogled Avtoportret s titovko (1946), Avtoportret (1958), Orfej (1972), Leda z labodom (1973), Zaljubljeni satir (1973), Ajant (1984), Ojdip (1984), Antigona (1984) …, kjer so se prepletale hrapave in gladke površine raznih materialov, mehki in trdi ritmi, strogost in dekorativnost, konveksnost in konkavnost, ostrost in zaobljenost, kontrasti svetlobe in sence, v razponu od skorajda dvodimenzionalnih reliefov do upodabljanja znanih in iskanja nepoznanih dimenzij. Za različne cikle – Satiriada, Tragos, Eksplozije, Projektil, Kompozicije, Aura Slovenica, Evropske legende, Ep o Gilgamešu, Itaka … je Batič uporabljal različne materiale: kamen, bron, lignit, steklo, žgano glino, sigo, v svoje kipe pa je vključil tudi čelado (Moj dokument (1965)), staro srebrno uro (Relikvija (1965)) in svetilko (Rudarjev nagrobnik I (1965)). Pogosto so nastajali prihodi – odhodi: v rudarskih, liričnih, partizanskih motivih, v primerih monumentalne spomeniške plastike ali malih figurinah. Napravil je tudi nekaj plastik z motiviko rudarjev, ki so bile del ladijske opreme, odlitek enega od reliefov pa je prepustil skupini Irwin, ki so dele reliefa uporabili pri nekaterih svojih delih (Štirje letni časi (1988)).

Poljub - relief z ladje Trbovlje, 1960, aluminij, 65 x 48 cm, sign. ni,zasebna zbirka. Foto Matevž Paternoster / MGML

Poljub – relief z ladje Trbovlje, 1960, aluminij, 65 x 48 cm, sign. ni,zasebna zbirka. Foto Matevž Paternoster / MGML

Na koncu razstave je bil prikaz Batičeve spomeniške in parkovne plastike v 15 minutnem videu Toneta Stojka (kot DVD je priložen k razstavnemu katalogu), ki se je zaključila s posnetki spomenika Punt in revolucija (1972) v Brežicah, dveh kos z rezilom druge proti drugi, ki po formi in kompoziciji spominjata tudi na razne prihode in odhode, konveksnosti in konkavnosti, korakanje leve in desne (http://spomeniki.blogspot.si/2012/07/brezice-spomenik-nob-in-kmeckim-uporom.html). Prihodi in odhodi se tako “zaključijo” v zadnji dvorani s posnetki brežiškega kipa, na katerega se lahko gleda kot na abstrahirano Izmeno v rovu iz leta 1961, ko en rudar prihaja, drugi pa odhaja, le da sta v Brežicah rudarja zamenjali kosi. Eksplozije gledano z vidika forme in kompozicije ne sodijo med “prihode in odhode”, sodijo pa vsebinsko, saj tudi kipar sam ob več priložnostih pripoveduje, kako je vse, kar se dogaja na svetu, eksplozija, od rojstva do smrti.[2] Tudi Poljub – relief z ladje Trbovlje (1960) sodi v kategorijo “prihodi – odhodi”, mornar je prišel ali pa odhaja, gre za hipnost istega tipa kot pri pikapolonici – ravno priletela je, ali pa bo ravno odletela.

Postavitev retrospektivne razstave Stojan Batič: Človek in mit, Galerija Jakopič, 2015. Foto: Matevž Paternoster / MGML

Postavitev retrospektivne razstave Stojan Batič: Človek in mit, Galerija Jakopič, 2015. Foto: Matevž Paternoster / MGML

Kustosinji razstave sta bili Marija Skočir in Barbara Savenec, ki sta prispevali poleg Miklavža Komelja besedili v katalogu k razstavi (264 strani, fotografije Matevža Paternostra, priložen tudi DVD s posnetki izbora Batičeve spomeniške in parkovne plastike Toneta Stojka), Nika Perne je napisala njegovo kratko biografijo, ki ji na koncu knjige sledijo seznami Batičevih nagrad, razstav, javnih zbirk, bibliografija in seznam reproduciranih del. Vsa besedila so prevedena tudi v angleški jezik. Poleg razstave je devet Batičevih kipov v Ljubljani dobilo ob tej priložnosti še dodatne razlage in pojasnila, ki prek aplikacije za pametne telefone Nexto – znamenitosti Ljubljane lahko dopolnijo doživljanje in razumevanje njegovih del, žal pa je bila namenjena zgolj nekajmesečnemu delovanju.[3] Poseben dodatek k razstavi je bila pomnožena hologramska projekcija plesa Urške in Povodnega moža (Den Baruca in Sebastjan Krhlikar).

Marija Skočir v prvem prispevku razstavnega kataloga Osebne mitologije Stojana Batiča pojasni naslov razstave – Batič je upodabljalec mitologij, obravnava mitološke figure in cikle, poleg tega pa številna dogajanja znotraj in zunaj sebe vidi in prikazuje v mitoloških razsežnostih. Nadaljevanje mitološkega pri Batiču bi bilo lahko arhetipsko, morda v kakšni prihodnjih razstav, kajti: “O svojem kiparstvu je v nekem intervjuju dejal, da vsako plastiko najprej presanja v sebi.”[4] Forma “hoje po rudniku” se je ponavljala: kar je pri rudarju korak, je pri dveh rudarjih izmena, abstrahirano gre za konveksnost in konkavnost, prihod in odhod, koso nasproti kosi – takšen bi bil lahko en od možnih kratkih povzetkov razstave Človek in mit. Človek hodi, obiskovalci prihajajo in odhajajo, pikapolonica pride in gre, rudar prihaja in odhaja, izmena pride in gre, prav tako poljub in eksplozija; korak leve in desne: umetnika, kipa, obiskovalca, menjava izmene, eksplozija, kosa ob kosi, od rojstva do smrti.

 

Stojan Batič: Punt in revolucija (foto: Primož Šmajdek http://spomeniki.blogspot.com/)

Stojan Batič: Punt in revolucija (foto: Primož Šmajdek http://spomeniki.blogspot.com/)

[1] Barbara Savenc: Stojan Batič – kiparski opus skozi čas, str. 28 (navajano po: Stojan Batič: Zadkine v Sloveniji, O razgovoru z Zadkinom v Parizu, Tedenska tribuna 3. 12. 1958, str. 6)

[2] Barbara Savenc: Stojan Batič – kiparski opus skozi čas, str. 39

[3] Gre za kipe Zaljubljeni Harlekin v Križankah, Ojdip pred Dramo, Slovenski delavci v Ulici Josipine Turnograjske, Pan pred Cankarjevim domom, Balet v Tivoliju na poti v MGLC, Mladinsko kolo v Komenskega ulici, Spomenik kmečkim uporom na Ljubljanskem gradu, Orfej pri Kinu Šiška in Urška in povodni mož na Gospodarskem razstavišču. Ko je bila mobilna aplikacija naložena, internetna povezava ni bila več potrebna, samo še bluetooth.

[4] Miklavž Komelj: “Batič, le bâtisseur”, str. 94