Anja Bizjak: Intervju z Lukom Dakskoblerjem ob razstavi »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall, od 14. 11. do 23. 11. 2015

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak)

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak)

 Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak)


Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak)

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.« je gostovala v Londonu med 14. in 23. novembrom 2015 – po Ljubljani, Bruslju, Kopenhagnu in Rimu se je preselila v središče Londona (More London Riverside City Hall), junija je krasila Berlin, svojo pot pa so utrinki Slovenije, ujeti v objektiv uveljavljenih slovenskih fotografov, nadaljevali na Dunaju (24. 6. – 8. 7. 2016), v Ženevi (28. 6. – 15. 7. 2016), Helsinkih (11. 8. – 23. 8. 2016), Talinu (25. 8. – 7. 9. 2016), trenutno pa so še na ogled v Rigi. Organizator razstave je Urad Vlade RS za komuniciranje v  sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Londonu in Slovenia Press Photo. Galerijo fotografij razstave »I Feel Slovenia. I Feel 25.« si je moč  ogledati  in tudi tako začutiti Slovenijo na povezavi http://www.slovenija25.si/cutim-25/pregled/oglej-si-25/ .

 

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak), na fotografiji Jamnik (Foto: Luka Dakskobler)

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak), na fotografiji Jamnik (Foto: Luka Dakskobler)

Serija fotografij predstavlja Slovenijo tako, kot je – butično, zeleno, aktivno in v trajnostni razvoj usmerjeno državo. Njeno zgodbo pripovedujejo fotografije uveljavljenih slovenskih fotografov, ki jih je organizator skrbno izbral. Razstava izpostavlja naravno, kulturno in družbeno bogastvo Slovenije, znane in neznane dragulje raznolike krajine in delovanje človeka v njej. Avtorji izbranih fotografij na razstavi so Domen Grögl, Jože Mihelič, Arne Hodalič, Miran Kambič, Urban Cerjak, Milan Malovrh, Matjaž Krivic, Žiga Koritnik, Matej Povše, Peter Gedei, Joco Žnidaršič, Andreja Peklaj, Simon Plestenjak in Luka Dakskobler. Po ogledu razstave v Londonu sem imela priložnost za pogovor z Lukom Dakskoblerjem. Govorila sva o razstavi in o njegovem fotografskem opusu na splošno.

 

 

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak), na fotografiji Predjamski grad (Foto: Luka Dakskobler)

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak), na fotografiji Predjamski grad (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler je dokumentarni fotograf, živeč v Kranju. Diplomiral je iz angleščine in novinarstva na Univerzi v Ljubljani in deluje kot novinar in foto reporter od leta 1995. Znan je predvsem po globokih zgodbah in težkih temah. Tekom svoje kariere je sodeloval s številnimi uveljavljenimi revijami, kjer je pokrival področja kulture, zabavne industrije in dogodkov, preden se je preusmeril na področje perečih družbenih in okoljskih problemov ter dnevnih novic. Trenutno s svojimi prispevki redno bogati vsebino National Geographic Juniorja in agencije Xinhua News. Za National Geographic Slovenia in National Geographic Traveler (Slovenia) je prispeval tudi več daljših prispevkov. Njegove fotografije distribuira agencija Xinhua News in njene partnerske agencije vsepovsod po svetu, občasno pa tudi Imago (Berlin). Deluje tudi kot mentor dokumentarne fotografije pri Zavodu Apis in je že leta uradni fotograf številnih festivalov (Ana Desetnica, Ana Mraz, Križnikov pravljični festival). Njegove najbolj znane dokumentarne zgodbe so odličen pokazatelj in prerez njegovega dela: zgodba o težkem življenju revnih ribičev ob Marmarskem morju, ki skušajo preživeti poletne mesece, ko se ribe preselijo na sever; redno pokrivanje protestov v Sloveniji; zgodba o poskusu obvarovanja Beneške lagune, ki jo ogrožajo klimatske spremembe, naraščajoča morska gladina in pogrezanje in ne nazadnje – najbolj znana zgodba, zgodba o Barbari, dekletu s hudo cerebralno paralizo, ki je izjemno inteligentna in svoji bolezni navkljub komunicira z okolico z očmi.

Luka Dakskobler: Protesti (Fireworks go off in a group of policemen making an arrest during protests against the mayor of Maribor Franc Kangler in Maribor, Slovenia, on December 3, 2012) (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Protesti (Fireworks go off in a group of policemen making an arrest during protests against the mayor of Maribor Franc Kangler in Maribor, Slovenia, on December 3, 2012) (Foto: Luka Dakskobler)

AB: Katere izmed svojih fotografskih projektov bi izpostavil?

Luka Dakskobler: Barbara (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Barbara (Foto: Luka Dakskobler)

 

LD: Barbara in pa zadnji (mentorstvo na delavnici v Beogradu): pomemben ne zato, ker sem bil jaz mentor, ampak zato, ker mislim, da sploh ne rabiš biti profi fotograf. Sem videl profi fotografe, ki ne znajo naredit tako dobre zgodbe. Razlika je, da njih (profi fotografe) pogosto vodi ego, udeleženci zadnje delavnice pa niso bili fotografi, ampak predstavniki nevladnih organizacij in jih je vodila zgodba. Zame so pomembni vsi projekti, ki so na spletni strani http://www.lukadakskobler.com Tudi Senegal je dokaj pomemben, a še ni bil izpostavljen, še ni bilo razstave. Od slovenskih tematik bi pa dodal še Reševanje soške postrvi in Cerknico.

 

Luka Dakskobler: Senegal (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Senegal (Foto: Luka Dakskobler)

AB: Glede na tvoje delo, če prav razumem, si fotoreporter in ne le fotograf. Ti je ta ločnica pomembna?

LD: Načeloma sem vse: fotoreporter, fotograf in dokumentarni fotograf. Pa bom razložil razliko. Fotograf dela vse, tudi promocijske fotografije, marketinško fotografijo, party fotografijo, portrete itd., fotoreporter dela news, predvsem za dnevne medije pa tudi revije, dokumentarni fotograf pa resne reportaže in dolge projekte. Jaz sem počel vse to in vse še vedno počnem.

 

AB: Kaj od tega ti je bolj pomembno ali pa ljubše?

LD: Dokumentarna fotografija. In socialne teme, ko smo jih imeli v Beogradu. V takih stvareh vidim smisel fotografije, vse ostalo je zame nesmiselno. News imam nekako še rad, če znaš narediti dobro, ampak smisel fotografije in cel namen fotoreporterstva oziroma dokumentarne fotografije vidim v takih zgodbah, kot je bila recimo Barbara. Ko smo s pomočjo mojih fotografij sprožili plaz zanimanja in nato v oddaji Tednik zanjo in za njeno družino, ki se je tedaj komaj preživljala, zbrali več kot dvajset tisoč evrov. To je največ, kar lahko s fotografijo dosežeš.

 

Luka Dakskobler: Lyra (Jean in njeni šampijonski psi med popoldanskim premorom počivajo v hotelski sobi v Blšanyju na Češkem) (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Lyra (Jean in njeni šampijonski psi med popoldanskim premorom počivajo v hotelski sobi v Blšanyju na Češkem) (Foto: Luka Dakskobler)

AB: Če prav razumem, je zate zelo pomembna družbena angažiranost?

LD: Da. Predvsem zato, ker ne maram stvari, ki so same sebi namen. Primer tega je recimo marketinška fotografija ali party fotografija. News pa ni sam sebi namen, tu smo že bližje smislu, ampak kljub temu je skoraj nesmiselno pogosto fotografirati na primer politike, ker je vedno eno in isto, le drugače se oblečejo. Tudi news v takih primerih postane sam sebi namen. Tukaj ni presežkov. Jaz sem vedno za nekaj več, potrebujem dodano vrednost, stvar mora imeti nek smisel, namen, funkcijo. Stvar mora biti vredna nečesa. Dokumentarna fotografija pa točno to počne.

To, kar smo počeli na delavnici v Beogradu je odličen primer. Smisel je povedati zgodbe ljudi, ki jih sicer nihče ne bi slišal. Pa tudi če so čisto majhne zgodbe. In to so udeleženci razumeli in zato tudi tako dobro speljali.

Problem je, da večina ljudi živi v nekem mehurčku in ne vedo, kaj se dogaja. Tudi jaz na primer nisem vedel, kakšni so otroci z avtizmom. Zdaj pa vem, ker je eden od udeležencev delal to zgodbo. Enako velja za ostale teme, ki so se jih lotili tekom delavnice. In prav zaradi pomanjkanja teh zgodb pride do tega, kar se pri nas trenutno dogaja – vsa ta nestrpnost in masovna histerija, ko se poziva k agresiji do beguncev. To je rezultat tega, ker ljudje ne razumejo, da nekdo mogoče nima denarja, da živi na ulici …

 

Luka Dakskobler: Srebrenica (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Srebrenica (Foto: Luka Dakskobler)

AB: Koliko, če sploh, ti fotografija predstavlja tudi umetnost? V kakšni meri, če to umestiš v kontekst družbene angažiranosti (iskanje, predstavljanje zgodb v upanju, da kaj spremenijo) vstopi v to polje umetniška vrednost fotografije?

LD: Umetniška vrednost fotografije vsekakor obstaja, a to je bistveno višji nivo dokumentarne fotografije. Hkrati pa je zanimivo, da so nekateri izmed udeležencev v Beogradu, po vsej verjetnosti čisto nehote, to umetniško komponento dosegli. Dokumentarna fotografija je najboljša kadar tudi fotografija sama nekaj izraža: z barvami, z atmosfero, s kadriranjem, s kompozicijo, kakršnakoli pač je – bodisi da jo razbiješ, kršiš pravila  … Vse te stvari – barve ali ne-barve, kontrasti in tako dalje – vse to je del umetnosti, ampak hkrati, če je to v dokumentarni fotografiji – da ni le dokument – to ogromno doda celotni zgodbi. In tudi fotografiji. Na primer, rdeča barva je lahko jezna, živčna barva, lahko pa tudi strastna, skratka, vključena je tudi psihologija barv. Enako velja za kontrast – večji kontrast je bolj dramatičen, manjši kontrast pa manj. In enako je s kompozicijo. Za ta umetniški del je treba preprosto imeti občutek in to potem predstavlja dodano vrednost dokumentarni fotografiji. Mora pa vsekakor fotografija poudarjati enaka občutja, o katerih govorimo v zgodbi. Je pa ta umetniški element samo element, ki ga dodaš ali odvzameš in ne prvotno gonilo in razlog za nastanek tovrstne fotografije, kot je to na primer pri izključno art fotografiji.

 

AB: To seveda pomeni, da je treba zelo dobro poznati zgodbo in tudi subjekt, če želiš predstaviti vse to.

LD: Treba je razumeti. Razumeti je treba ljudi, ki jih fotografiraš, in zgodbo, ker so še vedno najboljše fotografije in najboljše foto zgodbe tiste, ki ne prinesejo samo informacij o zgodbi, ampak apelirajo na čustva in imajo sporočilo. Saj kako bi pa navsezadnje lahko v fotografijo vključil čustva, če ne z nekim umetniškim pristopom?

 

Luka Dakskobler: Jamnik (Foto: Luka Dakskobler)

Luka Dakskobler: Jamnik (Foto: Luka Dakskobler)

 

AB: Na razstavi »I Feel Slovenia. I Feel at home.« sta dve tvoji fotografiji: Jamnik in Predjamski grad. Sta bili kdaj uporabljeni tudi kot del kake druge, večje zgodbe?

LD: Da, obe. Vendar tu ne gre za dokumentarnost. Tu gre za čisto estetiko, za pokrajinsko fotografijo. Sta pa bili posneti za zgodbe. Jamnik je bil slikan za National Geographic Traveler, ko smo delali reportažo o Kropi, Predjamski grad pa za Adria Airways Inflight Magazine.

 

AB: Kje ima ta vrsta fotografije mesto v tvojem opusu?

LD: Jaz take stvari zelo rad fotografiram, je pa to vsakdanja fotografija, ki nastane zato, ker nam je nekaj lepo.

 

AB: Kako si prišel med izbrane fotografe? Na razstavi so fotografije štirinajstih fotografov.

LD: Urad vlade za komuniciranje je pri izboru sodeloval z zavodom Slovenia Press Photo. Ta je poslal elektronsko pošto, da potrebujejo fotografije na določene teme, sledil pa je izbor. Poslal sem več fotografij, večinoma so bile iz zgodb, ki sem jih takrat delal za National Geographic Traveler.

 

AB: Si zadovoljen z zborom teh dveh?

LD: Zanimivo mi je, da so izbrali Predjamski grad pod takim kotom.  Mi je pa to všeč, ker imam sicer rad drugačne kote, a me je presenetilo. Po drugi strani pa je bil ta kot zanimiv tudi zato, ker je fotografij s tradicionalnega kota že dovolj. In mogoče ravno te »netradicionalne« fotografije dodajajo vrednost in privlačnost razstavi.

 

AB: Kaj tebi kot fotografu pomeni umestitev tvojih fotografij na razstavo?

LD: Lahko sem ponosen, da gresta ti dve fotografiji po celem svetu. In sem ponosen, nikakor to ni samo še ena stvar, ki sem jo naredil.

 

Razstava »I Feel Slovenia. I Feel at home.«, London, More London Riverside City Hall (Foto: Anja Bizjak)AB: Kako si ti dojemal razstavo in rdečo nit razstave?

LD: Super je, da ni na prvo žogo. Všeč mi je, da so na fotografijah tudi ljudje in ni le serija turističnih razglednic. Pokrite so vse pomembne teme in mislim, da je to dober prikaz Slovenije.

 

AB: Sedem nagrad Slovenia Press Photo, ena od Slovenija skozi objektiv človekovih pravic in vse nagrade za slovenske zgodbe. Tvoje zgodbe so običajno ne le slovenske, ampak pogosto celo zelo lokalne in individualne. Je to slučajno ali načrtno? Se želiš držati Slovenije kot svojega geografskega področja fotografije?

LD: Gre za slučaj. Skozi leta je pač prišlo do tega, da se je največ zgodb nabralo s tega področja. Ne gre za to, da bi se načrtno hotel držati Slovenije. Splet okoliščin pač. Večinoma sem delal za ljudi ali organizacijo, prek katerih me je potem pot vodila do poznavanja določene tematike in ljudi.

 

AB: Zakaj je tako pomembno, da so zgodbe objavljene?

LD: Zgodb ne delam zase, ampak jih delam zanje (subjekte, heroje zgodb) in to pomeni, da morajo biti objavljene, da se jih vidi. Zato pogosto ne delam kake zgodbe, ker ne morem zagotoviti, da bo objavljena in ni pošteno, da bi bila samo na moji spletni strani. Ti ljudje me spustijo v svoj dom in ni pošteno, da ta žrtev in poseg v intimo potem nima nekega širšega dometa in rezultata.

 

AB: Ti je kdaj težko, saj gre za vrsto fotografije, kjer gre za močno družbeno in tudi osebno vpetost v zgodbo? Predstavljam si, da gre za izjemno močan čustven naboj. Koliko je čustvena vpetost v zgodbo težka in naporna? Si razvil kako tehniko, da se ločiš od tega? Je to sploh potrebno?

LD: Da, vsekakor je potrebno. Ne vem, če je ravno tehnika … Dokler delam, gre za tako nenavaden občutek, ko vse odklopiš. Vse odklopim, delam, samo dokumentiram. Vsa čustva pridejo kasneje, ko nehaš z delom, ko se ustaviš, ko ni več odgovornosti do dokumentiranja. Po koncu fotografiranja se začne tuhtanje. Težki zgodbi sta bili predvsem Barbara in Srebrenica. Pri Barbari je bilo v redu, dokler sem bil pri njej in delal. Barbara je zelo vesel otrok in se je veliko smejala in je bilo fino. Smo pa vsi vedeli, da nima svetle prihodnosti, da bo težko, in ko bo polnoletna, ne bo več mogla ostati v Dornavi, saj njena družina ne bo imela denarja. In ko sem začel tuhtati, kaj sem videl, hkrati pa kaj vse mi je ona dala v enem dnevu – koliko energije in veselja – in ko sem pomislil, da tak otrok nima prihodnosti, takrat pa je težko. A ravno zaradi tega sem vedel, da moram narediti nekaj, da jim pomagam. Še težje pa je bilo, ker sem vedel, da nimam dovolj vpliva v slovenskih medijih, da bi to lahko objavil. Vedel sem, da bo objavljeno v National Geographic Junior, ne pa kjerkoli drugje. Zavedal sem se, da lahko vse skupaj popolnoma zvodeni. Takrat sem moral enostavno računati na to, da bom dobil nagrade na natečajih. To je bil edini način, da bi zgodba šla po vseh medijih in bodo vsi izvedeli zanjo. Jasno mi je bilo, da ni dovolj, da naredim in povem zgodbo, ampak da je treba pomagati. In ko poleg vsega tega še pomisliš »Kaj pa če ne uspe?«. In samega sebe sem postavil pod pritisk, ker sem videl edino rešitev v tem, da ravno za to zgodbo dobim nagrado na Slovenian Press Photo. To je bila vsekakor najtežja izkušnja, a se je na srečo zgodilo tako kot se je moralo.

Srebrenica je bila pa izjemno težka. Na samem licu mesta, med dogajanjem je bila ta izkušnja še težja. Ko sem delal, sem se za ves čas izklopil, če se pa ne bi, bi bilo pa nemogoče. Šele ko grem ven iz tako imenovani »shooting mode«, pride vse za mano. Fotografe so v Srebrenici načeloma ignorirali, saj so vedeli, da pač morajo poslikati. Hkrati pa moraš kot fotograf vseeno biti spoštljiv in skušati ne vstopati v njihovo zasebnost in intimni prostor. Spomnim se, da sem se v nekem trenutku, ko nisem fotografiral, odklopil oziroma vklopil nazaj v situacijo in takrat je bilo skoraj nevzdržno. Čutil sem, da se moram takoj vrniti nazaj v »shooting mode«, drugače bi lahko kar takoj zaključil. Prisilil sem se, da sem šel skozi to in se osredotočil in sem speljal. Na nek način je tako, da ko sem tam in fotografiram, fotoaparat in Luka postaneta eno, en velik fotoaparat in Luka s svojimi čustvi, osebnostjo, dojemanjem preprosto izgine oziroma se spoji s fotoaparatom. Vse, kar takrat počnem, je to, da fotografiram. Mene ni, razen v toliko, da vidim zgodbo. Čustveno sem odmaknjen, ker je to edini način.

Odgovornost je v takih zgodbah izjemno pomembna. Ne gre samo za odgovornost do dobre zgodbe in končnega produkta, ampak za odgovornost do ljudi. Podoben primer je bila tudi delavnica v Beogradu. Enostavno ne moreš neodgovorno pristopit k zgodbi, ki govori o na primer o transseksualcu v Srbiji.

 

AB: Pa je kljub temu, da je pogosto čustveno naporno, tudi res, da ti fotografija in te zgodbe tudi veliko dajo? Si si s tem, ko si se ukvarjal z lepim številom različnih področij, nabral tudi kaj novega in poglobljenega znanja o teh različnih področjih?

LD: Vsekakor.

Vendar pa je razlika med stvarmi, ki ti jih različne zgodbe dajo. Na primer Cerknica, soška postrv, srednjeveške prireditve, Kartuzija in večina stvari za National Geographic so mi dale veliko znanja. Ogromno se naučiš. Dobiš ogromno informacij.

Tiste druge zgodbe pa ti dajo nekaj čisto drugega. Ne dajo ti le informativnega znanja, dajo ti vpogled v celoten problem. Ljudje v teh zgodbah so običajno zelo dobri ljudje in ti dajo nekaj več. Te dokumentarne zgodbe so bogatejše v čustvih, ne informacijah. Barbara, na primer, mi je dala toliko, da nikoli niti ne bi mogel tega vrniti, čeprav smo celo zbrali denar za njeno družino. Dokumentarne zgodbe dajejo v drugačni valuti. Zato imam tudi raje dokumentarne zgodbe.

 

AB: Če bi moral izbrati fotografijo, ki najbolje predstavlja tvoje delo, bistvo tvoje fotografije, tebe kot fotografa?

LD: Iz Barbarine zgodbe.

 

AB: Katera fotografija od kateregakoli fotografa od nastanka fotografije do danes pa je tista, ki se tebi zdi, da je »Tista fotografija«? Oziroma zaradi katere fotografije si se odločil, da želiš biti fotograf?

LD: James Nachtwey. Zaradi njegovih fotografij sem se odločil, da bom dokumentarni fotograf.

 

AB: Pogosto svoje foto zgodbe tudi sam opremiš s tekstom. Kaj ima pri tvojih foto zgodbah močnejše sporočilo ali večji vpliv na ljudi?

LD: Fotografija. Vedno fotografija.

 

AB: Zakaj potem kljub temu dodajamo besedilo?

LD: V fotoreporterstvu in dokumentarni fotografiji se to vedno stori. Naslov, opomba, komentar – to je standard, da damo človeku na fotografiji ime in priimek, ga postavimo v kontekst. Pogosto to besedilo doda zadnjo piko na i čustvom, ki jih vzbudi fotografija. Besedilo pomaga fotografijo umestiti.

Na primer, na delavnici v Beogradu so fotografirali gluhega plesalca. Fotografija dobi drug pomen, če spodaj piše, da je plesalec gluh. Podoben primer je Barbara. Sama fotografija je močna, ampak če spodaj napišemo, da se Barbara najbolje počuti doma, čeprav sicer živi v Dornavi, a da po svojem osemnajstem letu tam ne bo mogla ostati, ker bo predrago, da ne morejo izolirati hiše, da je mama invalidsko upokojena, oče slabega zdravja … Besedilo je tako kot ojačevalec okusa.

 

AB: Imaš kdaj težave ubesediti fotografije?

LD: Da. Nimam težav, ko gre za zgodbe kot so Barbara, Srebrenica, Lyra in podobno. Težave imam, ko, recimo, pišem o sejmih in podobnih preprostostih. Takrat imam težave razlagat, saj je vse razvidno iz fotografije.

 

AB: Kaj pa mentorstvo, kot je bila na primer delavnica za predstavnike nevladnih organizacij v Beogradu? Kakšen je tvoj odnos do podajanja fotografskega znanja naprej, deljenja majhnih trikov in skrivnosti?

LD: Načeloma fotografi s tem nimamo problemov, vsaj jaz ne. Z veseljem povem ljudem, kako se naredi dobro foto zgodbo, še posebej pa, če gre za ljudi, ki delajo z ranljivimi skupinami. Je pa res, da dolgo časa nisem imel občutka, da sem lahko dober mentor. Tu se je izkazalo drugače, a predvsem zato, ker so me poslušali. Zato je bilo enostavno. Ne znam pa se boriti z egom ljudi in ne maram biti v položaju, ko bi se postavljal nad druge. Nagonsko se nočem postavljati nad ostale. Delavnica v Beogradu pa je zgledala kot prijateljsko druženje.

 

AB: Tvoj naslednji projekt?

LD: Trenutno z Ambasado ZDA sodelujem pri projektu Green City Design Challenge, kjer dokumentiram celoten potek projekta, v katerem učenci ljubljanskih šol skupaj s strokovnjaki snujejo ideje, kako bi svoje mesto naredili še bolj zeleno. Zaključek in predstavitev idej bo decembra, ko bo v ljubljanski mestni hiši na ogled tudi razstava fotografij.