Borko Tepina

Če bi izbiral najbolj razvpito in vplivno delo dadizma, bi se na prvo mesto vsaj po moje lahko uvrstila Fontana (Pissoir) Marcela Duchampa. Morda je tu tudi najbolje prikazano kontradiktorno razmerje oziroma provokativno izzivalen odnos umetnina (objet d’art) in njeno čaščenje, ki se ne postavlja več le v odnosu umetnik–delo–občinstvo, ampak se vzpostavi nov odnos umetnik–muzej–občinstvo, kjer se na novo tematizira vloga in status kulturnih inštitucij, samo delo pa je postavljeno v drugi plan. Delo kot produkt postane vredno šele  s postavitvijo v muzej, s tem se spremeni status drugega in ne več prvega, umetniškega predmeta. Tukaj bi bilo smiselno razmišljati tudi o tem, kako je prišlo do tega. Za čas pred izbruhom prve svetovne vojne je bila značilna ena najbolj izrazitih teženj po kreativnosti, kreativna sintagma par excellence, ki jo je s pojavom kubizma angleški kritik John Berger primerjal s časom renesanse, z njeno »svetlobo«, svetlobo renesanse, kot je dejal. A kot je za vsako izrazito kreativno dejavnost značilno razvijanje novih oblik s pomočjo razkosavanja in ponovnega združevanja starih v nove celote, je bil to tudi eden najbolj značilnih in razvpitih postopkov, značilnih tudi za kubizem (in ne samo zanj!). Po vojni je bilo fragmentiranje realnosti že optično preveč podobno raztelešenim telesom in razdejanjem vojne nasploh, poleg seveda že same izgube zaupanja v dobrobit intelektualnega razvoja nasploh.

Vplivi so, če ne že v nekem formalnem smislu, pa vsaj v razmerju do kreativnosti. Že sam ready-made kot najbolj razvpit izmislek dadaizma postavlja vprašanje, zakaj je takšen verizem danes sploh prevladal. Ob neki priložnosti, ko je bila OHO skupina še pri svojih začetkih, sem se pogovarjal o umetnosti z Davidom Nezom in je ta porinil na sredino barske mizice pepelnik, ki je tam že stal, rekoč, da se njemu ne zdi smiselno slikati pepelnik, če ta že je in se ga da pokazati v njegovi dejanskosti tudi na tak način. Boris Groys nekje pravi: »The central question to be asked about art is this one: Is art capable of being a medium of truth? This question is central to the existence and survival of art because if art cannot be a medium of truth then art is only a matter of taste. One has to accept the truth even if one does not like it.« Postavlja se vprašanje kaj je to »resnica«, če že sam »verizem« ni neka ideologija (»izem«!), če ni tudi problematično to, da ko ga postaviš v galerijo, ni več to, za kar se sam kaže, saj ga je potrebno razlagati, komentirati. In potem ni več resničen po sebi.

Dada je vsaj po moje zelo težko anti-dada. To kar jemlje umetnosti atribut socialne enakosti (zaradi česar se je Duchamp na koncu vrgel v šah in kar bi lahko bil edini pravi odgovor na dado, njeno nasprotje, anti-dada) je v tem, da so trdna pravila in omejitve sestavni del igre, v umetnosti pa tega ni. Saj ne kot pogoj. Paul Valéry je nekoč izjavil, da je kršenje pravil konec igre. V umetnosti je kršenje pravil celo želeno, vemo zakaj, ampak posledično izginja socialna enakost, saj so kršenja nekaterim bolj dovoljena kot drugim. Poleg tega pa so v umetnosti tudi kršenja stvar dogovora in različnih interpretacij, ne pa stvar realnih prikazov nečesa. Če poenostavim, v območju nogometnega polja so vsi igralci v povsem enakem izhodiščnem položaju, v tukaj in zdaj igrišča z vsemi njegovimi pravili, realnimi omejitvami, hkrati so ta edina »šansa« socialno najšibkejših slojev prebivalstva da se vzdignejo na socialni lestvici.