Urša Pajk: Sebastião Salgado: Geneza, Galerija Jakopič in Mestni muzej; MGML, 31.05. – 11.09. 2016

Zagotovo ni naključje, da so fotografsko razstavo z naslovom Geneza pripravili v letu 2016, ko slovenska prestolnica nosi »titulo« zelena prestolnica Evrope. Sebastião Salgado in njegova soproga Lélia Wanick Salgado se aktivno udeležujeta boja za ohranitev modrega planeta Zemlje. Namen njunega ekološkega projekta Instituto terra je ohranitev atlantskega gozda s pomočjo pogozdovanja in v njunem primeru ne gre le za prazno moraliziranje. Prav tako pa so močno »orožje« fotografske stvaritve, nekatere od njih si lahko ogledamo na dveh lokacijah – v Galeriji Riharda Jakopiča in Mestnem muzeju v Ljubljani. Poznavalcem in ljubiteljem Salgadovega dela verjetno cikel Geneza vzbuja mešane občutke, saj so vajeni drugačnih fotografskih študij. Najrevnejši prebivalci sveta, sušna območja, zgarani rudniški delavci, od lakote deformirani ljudje in še drugo človeško gorje. Tokrat pa nas umetnik opozarja na minljivost naravnih lepot našega sveta. V svoji polni in popolni estetskosti so fotografije prav pretresljive, saj nas lepota v nekaterih primerih lahko celo bolj gane od uničenja, propada ali bede. Je monumentalna fotografija čudovitih gora bolj učinkovita od prikaza razlitja nafte iz tankerja? Zakaj pa ne!? Avtor nam tokrat pokaže vse tisto, kar bomo morda izgubili zaradi mačehovskega in pasivnega vedenja do okolja. Ob nekaterih fotografijah se nam v glavi izpišejo svetopisemski stavki o stvarjenju sveta: »Bog je rekel: Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno. In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemlja, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro.«[1]  Na Galapaških otokih je Salgado namreč najbolj začutil Darwinovo evolucijsko teorijo in obenem doživel pravo genezo.

Pri svojem delu uporablja likovne prijeme kot so sfumato in chiaroscuro, zato njegove umetnine delujejo zelo plastično, živo in dramatično. Na fotografijah srečamo severne jelene, ljudstvo Nenci, sipine v Alžiriji, mogočen kitov rep, impozantno kuščarjevo taco, antarktične pingvine, domorodno ljudstvo iz severne Amazonije, ledeno goro v Weddllovem morju, afriške slone v Zambiji, narodni park v Arizoni in drugo. Fotograf je vse akterje izenačil, nihče ni bolj pomemben od drugega oziroma ne izstopa od vseh ostalih. Vse je del »božjega stvarstva« in vsak delček ima svoj prostor na Zemlji. Do vseh moramo biti odgovorni in za vse je prav, da se v prihodnosti ohranijo. Sam pravi o fotografiranju drugih živih bitij naslednje: »Gre za to, da si moraš vzeti dovolj časa, da jim izkažeš spoštovanje, izpostaviš odnos in se sproti učiš o dogajanju pred tvojimi očmi, z namenom, da bi se lahko vanj vključil. Konec koncev sem samo žival pred obličjem druge skupine živali.«[2] Morda nas je Salgado s svojimi umetniškimi deli vzpodbudil k razmišljanju ali nam celo vzbudil občutek krivde. Morda bomo v bližnji prihodnosti spregledali in dojeli kaj uničujemo oziroma kaj ubijamo.

Sebastião Salgado se je rodil v Braziliji, otroštvo je preživel na družinskem posestvu blizu kraja Aimorés. Tam se je srečal z naravo, podeželskim življenjem in različnimi živimi bitji. Kmalu je spoznal večplastnost Brazilije, ki je polna nasprotij. Z življenjsko sopotnico sta morala že leta 1969 zapustiti domovino, kajti bila sta zagreta borca proti tedanjemu diktatorskemu režimu. Po izobrazbi je ekonomist, kar je morda za nekatere presenetljivo. Kalil se je v različnih fotografskih agencijah – Sygma, Gamma, Magnum. Leta 1994 sta s soprogo ustanovila Amazonas Images, s tem sta si zagotovila neodvisnost in umetniško svobodo. Od vseh dežel ga je najbolj prevzela Afrika, ki je simbolno njegova druga domovina. Salgado je daleč od »navadnega« dokumentarnega fotografa ali vsakdanjega fotoreporterja. Zgodbam sledi z razumom, dušo in srcem. Prav tako nikoli ne hiti od enega do drugega vira navdiha, ampak ostaja v določenih deželah (situacijah) precej časa, da lahko resnično začuti in ovrednoti dogodek, preden zaživi na fotografovem »platnu«.

Poleg ogleda razstave lahko zaokrožimo svoje »srečanje« z izjemnim in enkratnim umetnikom še z ogledom dokumentarnega filma Sol zemlje (The Salt of the Earth, 2014), v režiji Wima Wendresa in Juliana R. Salgada.

Razstavo Geneza (Genesis) spremlja kakovosten katalog s triinšestdesetimi stranmi z istoimenskim naslovom. Salgada in razstavljena dela nam z besedilom predstavita direktor Blaž Peršin in višja kustosinja Marija Skočir, pisano besedo pa dopolnjuje izbor kvalitetnih reprodukcij umetnikovih fotografij. Publikacija je primerna za strokovno in širšo javnost ter prav vse ljubitelje odlične fotografije. Pozabili niso niti na družine in otroke. Pripravili so poučna in kratkočasna otroška vodnika za dve starostni skupini – od štiri do sedem let in od osem do dvanajst let. Tako so dobro poskrbeli za najrazličnejše obiskovalce, za katere so zaradi izjemnega zanimanja razstavo še podaljšali do 11. septembra 2016.

[1] Biblija v slikarstvu, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 18.

[2] Sebastião Salgado, Geneza, Galerija Jakopič in Mestni muzej, 31.05. – 31.08. 2016, Muzeji in galerije mesta Ljubljane, Ljubljana 2016, str 14-15.