Nena Škerlj: Kurirana knjižnica [Dom v Arzenalu] na petnajstem arhitekturnem bienalu v Benetkah

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

 

Letošnji petnajsti arhitekturni bienale v Benetkah je čilski arhitekt Alejandro Aravena, med drugim dobitnik Pritzkerjeve nagrade 2016, naslovil Poročanje s fronte. Med 28. majem in 27. novembrom 2016 so se poleg osrednje razstave v Giardinih in Arsenalu odvijale predstavitve nacionalnih paviljonov in spremljevalni dogodki tudi drugod po Benetkah in okolici. Predstavitve projektov, makete, instalacije, projekcije, simulacije in drugi vizualni prikazi naj bi bili bolj povezani z glavno temo dejanskih in praktičnih rešitev za izboljšanje bivalnih razmer za stalno naraščajoče število prebivalstva, ne pa z vidika teoretičnih raziskav.

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

 

V okviru slovenskega paviljona, katerega komisar je bil direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik, je bil na ogled [Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica, ki sta ga predstavila Tina Gregorič in Aljoša Dekleva (http://dekleva-gregoric.si/dom-v-arzenalu/). Ukvarjala sta se z vprašanjem, kaj je tisto, kar definira dom. Možen odgovor nanj sta naslovila [Dom v Arzenalu], kar je bila tudi reakcija na okvirno temo, saj so jima blizu socialne tematike in vključevanje uporabnika v procese načrtovanja, delno pa tudi spomin na njuno lastno izkušnjo s selitvijo in ugotovitvijo, da ko se pospravijo knjige, dejansko tam doma ni več.[1] Ob ukvarjanju s povezavo med domom in knjižnico, med bivanjem doma in branjem, sta k soustvarjanju knjižne zbirke v knjižnici v Arzenalu povabila sodobne teoretike in arhitekturne biroje, ki so po svojem izboru predstavili nekaj pomembnih del s področja arhitekture in v povezavi z bivanjem. Za vsakega izmed povabljenih je paviljon postal »dom v Arzenalu za en dan«.[2] Tako je nastajala kurirana knjižnica, katere knjige so bile ves čas na voljo obiskovalcem bienala.

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

Tina Gregorič in Aljoša Dekleva sta predstavila posebno prostorsko strukturo – knjižnico v lesu, v kateri so bile police hkrati stopnice, primerne tudi za sedenje in branje, na njih pa se je dalo tudi zlekniti. Povabila sta arhitekte, umetnike, kritike in druge teoretike z raznih področij, da so v času bienala sodelovali s svojim izborom približno desetih knjig na temo doma. Gradivo knjižnice se je dopolnjevalo, v njej so potekale razne predstavitve knjig, javna branja, predavanja, pogovori in drugi dogodki. Nastajala je zbirka publikacij, ki je bila ves čas na ogled obiskovalcem, po zaprtju bienala pa je predvideno, da se bo knjižnica preselila v Muzej za arhitekturo in oblikovanje, kjer bo stalno na voljo za javno uporabo. Kurirana knjižnica je požela veliko zanimanja in tudi poizvedovanj iz tujine glede odkupa. [Dom v Arzenalu] odraža različne pristope sodelujočih, ki so knjižnico soustvarjali na temo bivanja, seznam knjig pa je dostopen na spletni strani Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (http://www.ctk.uni-lj.si/dogodki/razstave/bienale2016-knjige.pdf). Po končanem bienalu knjižnica ne bo zaključena celota, ampak naj bi še naprej rasla. Ves čas od odprtja je bil Slovenski paviljon v Benetkah s kurirano knjižnico projekt v nastajanju, kar naj bi se nato nadaljevalo tudi v Ljubljani.

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica

[Dom v Arzenalu] je bil izpostavljen predvsem kot začasen dom/knjižnica sodelujočim in obiskovalcem, hkrati pa tudi kot stalen dom/knjižnica knjigam, katerih število bo še naraščalo. Zato je bila prostorska struktura knjižnice odprta, ni je zaključeval strop, kar je omogočalo vizualno in potencialno rast in njeno nadaljevanje v višino.[3] Tudi tukaj velja predstava, ki verjetno izvira že od samih začetkov civilizacije: »Tla so simbol zemlje in strop je simbol neba.«[4] Ko obiskovalec stopa v knjižnico, so tla simbol zemlje in je strop simbol neba, vmes pa je velika in neskončno prepletena mreža – mreža polic, knjig, naslovov, črk, idej, interpretacij … Police in knjige so razvrščene na najrazličnejše načine, kjer se prepletajo tako zelo iskani red in nujno prisotni nered. Nastaja nek ornament prav posebne vrste, v katerem se urejenost prepleta z neurejenostjo, knjige so razvrščene logično in manj logično, lahko tudi nelogično, po drugi strani pa so tudi založene. Simbolika je v osnovi povsem preprosta: obiskovalec stoji na tleh, na zemlji, knjige na policah se dvigajo in s tem, da so police tudi stopnice, dvigajo obiskovalca navzgor, k stropu, ki ga ni, torej naravnost proti nebu. Obiskovalec lahko hodi po raznih poteh, s knjigami in med knjigami, po policah in hkrati stopnicah, ki omogočajo stoječe, sedeče ali ležeče krajše postanke ali daljše bralne počitke. Knjižnica v Arzenalu ni imela svojih običajno pojmovanih sten in stropa, saj je zanje poskrbela večja lupina enega od nekdanjih skladišč v Arzenalu. Strop knjižnice je bil odprt, stene pa prevotljene, s čimer se je poudarjala možnost nadaljevanja v neskončnost: z lahkoto si predstavljamo, da se vedno da dodati še eno vrsto polic-lestev-sedežev-ležal, in bralec lahko stoji, sedi ali hodi v tem neizčrpnem svetu črk, naslovov, knjig, metafor, simbolov … Dejstvo, da polica postane lestev, je praktično in navdušujoče, da pa polica postane poleg lestve še sedež ali ležalnik, pa je že prav fantastična rešitev. Zbirka knjižnice je pester izbor raznih publikacij najrazličnejših avtorjev (Le Corbusier, Josif Brodski, Virginia Woolf, Tolstoj, Honoré de Balzac, Martin Heidegger, Stane Bernik, Marjetica Potrč, Marjan Mušič, Juhani Pallasmaa, Jun’ichirō Tanizaki, Adolf Loos, Salvador Dalí, Walter Benjamin, Henri Lefebvre, Gaston Bachelard, Georges Perec, Peter Sloterdijk, Michel Foucault, Jean Baudrillard, Alain de Botton, Wim Wenders, Buckminster Fuller …) in brati, sedeti, hoditi med/po/na policah knjižnice, oziroma po prevotljenem lesenem valovitem amfiteatru knjig, je izjemna izkušnja.

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica (Foto vse: Nena Škerlj)

[Dom v Arzenalu] – kurirana knjižnica (Foto vse: Nena Škerlj)

[1] V intervjuju z Milošem Koscem je Tina Gregorič med drugim povedala: »Postavila sva si vprašanje: Ali je dom tam, kjer je knjižnica, ali je knjižnica tam, kjer je dom? Gre za najino osebno izhodišče, seveda pa lahko gre za kakršnokoli zbirko osebnih fizičnih predmetov. Ko jih prestaviš, se z njimi preseli tudi tvoj dom. Tudi pri najini osebni izkušnji seljenja v London in nazaj je bilo izpostavljeno vprašanje doma. V trenutku, ko sva knjige zložila v škatle, sva ugotovila, da v Londonu nisva več doma.« (Ali je dom tam, kjer je knjižnica, ali je knjižnica tam, kjer je dom? / Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, pogovarjal se je Miloš Kosec, v: Ousider : revija, ki presega meje, letn. 2, št. 5 (2016), str. 103)

[2] Ibid.

[3] V kiparstvu je pri Brancusijevem Neskončnem stebru (https://en.wikipedia.org/wiki/Sculptural_Ensemble_of_Constantin_Br%C3%A2ncu%C8%99i_at_T%C3%A2rgu_Jiu) najti formalno podobnost, vsebinsko pa le delno, saj se njegova neskončnost nanaša tudi na romunsko zgodovino. Neskončni steber je seveda končen, ampak ob gledanju se ga doživlja kot neskončnega, nadaljuje se neovirano proti nebu, in tudi [Dom v Arzenalu] ima podobno dinamiko in učinek. Če se gleda tako steber kot knjižnico od spodaj navzgor, je očitno, da oba lahko teoretično neskončno rasteta in jima ni videti konca. Neskončni steber ni niti vsebinsko interpretativno niti formalno zamejen z določeno cezuro in s tem zaključen, [Dom v Arzenalu] prav tako ne, kar je nedvomno tista kvaliteta in presežek, ki kaže na neizčrpnost ustvarjalnosti tako v dejanskih mojstrovinah kot v njihovih interpretacijah.

[4] Na primer: Badovinac, Zdenka: Nebo in zemlja, v: Občutek za red, 9. maj–23 junij 1996, Ljubljana: Moderna galerija, 1996, nepag.