Urša Pajk: Razstava Nikola Tesla – človek prihodnosti, Galerija CD, Ljubljana, 11. 4. – 6. 11. 2016

V sodelovanju z Muzejem Nikola Tesla v Beogradu so ob sto šestdesetletnici njegovega rojstva v Galeriji Cankarjevega doma postavili razstavo z naslovom Nikola Tesla – človek prihodnosti. Zasnova postavitve je avtorsko delo Branimirja Jovanovića, direktorja omenjenega muzeja in pisca knjige Teslin čudesni svet. Kot smo zvesti obiskovalci Cankarjevega doma že vajeni, gre zopet za estetski, zanimiv in pregleden prispevek h kulturnemu utripu slovenske prestolnice. Že z izborom fotografije, ki krasi katalog, vabilo in plakat, so zadeli žebljico na glavico. Slika je iz njegovega uspešnega obdobja (okoli leta 1900), na kateri je znanstvenik mešanica pionirja, vizionarja, umetnika in celo zvezdnika. S svojim osredotočenim in zapeljivim pogledom vabi mimoidoče, da bi ga »spoznali«.

Razstava je razdeljena v tri sklope: duh, delo in življenje tega izjemnega in nadarjenega človeka. Fotografije, dokumenti, makete, delujoči modeli, zvočni in filmski zapisi, panoji z besedili, vse to pritegne znanstvenike, intelektualce, laično javnost in tudi otroke. Še posebej so privlačni delujoči modeli indukcijskega elektromotorja s ploščatim rotorjem, Teslov transformator, maketa hidroelektrarne na Niagari in model brezžičnega prenosa energije.

Pred obiskom razstave je priporočljivo prebrati eno od publikacij o Tesli, morda celo njegovo avtobiografijo Moji izumi, ki popelje v realni in tudi domišljijski svet tega inteligentnega in samosvojega izumitelja. Še prikladnejši pa bi bil skupni ogled s strokovnjakom s področja strojništva ali elektrotehnike, ki bi s svojim znanjem še bolj približal izume in poskuse »človeka prihodnosti«. Držijo se ga zelo različna poimenovanja: znanstvenik, izumitelj, čarodej, čudak, poet znanosti, genij, vizionar, človekoljub, blaznež. Njegovo življenje, ki se je »utrnilo« leta 1856 v Smiljanu pri Gospiću (Lika) je bilo zelo pestro, polno in plodno. Otroštvo je preživljal ob očetu pravoslavnemu duhovniku, ki je bil zelo razgledan, z bogato knjižnico. Ob rojstvu so tudi Nikolu Tesli namenili poklic duhovnika, a mu je bila usojena popolnoma drugačna pot. Mati je bila predvsem gospodinja, sicer iz ugledne liške družine, ki je imela v svojih vrstah izumitelje. Imela naj bi izreden spomin in tudi sama je sledila družinski tradiciji ter ustvarjala različne naprave in orodja. Slovela je po ročnih spretnostih, zlasti v tkalstvu. Njen sin jo je opisal z lepimi in nežnimi besedami: »Bila je resnično veličastna ženska redkih spretnosti, poguma in trdnosti, ki je kljubovala življenjskim viharjem in prestala marsikatero preizkušnjo.«[1]

Mladi Nikola je s svojo nadarjenostjo (zlasti za matematiko) že kmalu izstopal od svojih vrstnikov. V mladosti ga je zaznamovala težka in dolgotrajna bolezen, okužba s kolero. Izobraževal se je v Gradcu in Pragi, deloval v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Franciji, Sloveniji in na Madžarskem. Patentiral je nekaj sto izumov, izdal avtobiografijo in študijo o človeški energiji (Problem naraščajoče človeške energije, 1900), po njem se imenuje merska enota za gostoto magnetnega polja (tesla). V svoji karieri znanstvenika je srečal več mogotcev, pomembnežev ter slavnih ljudi in sodeloval z znanimi inovatorji (Wildman Whitehouse, Thomas Alva Edison). Izjemno je bilo njegovo prijateljevanje s kiparjem Ivanom Meštrovičem, katerega sad je bil tudi Teslov doprsni kip iz leta 1952, ki je tudi na ogled na razstavi. Med zapiski o njem med drugim naletimo tudi na notico, da je bil daljni sorodnik Jovanke Broz, okultni krogi pa so natolcevali, da je bil Nikolaj Kopernik ena njegovih  predhodnih reinkarnacij. Izvajal je poskuse na področjih strojništva in elektroinženirstva, postavil temelje brezžičnemu prenosu podatkov in sodobni radijski tehniki, čeprav z radiem radi povezujemo le Guglielma Marconija. Najbolj je znan zaradi svojih patentov naprav v povezavi z izmeničnim električnim tokom. Eksperimentiral je tudi s tako imenovanimi rentgenskimi žarki, ki pa jih je pozneje patentiral Wilhelm Röntgen.

Slovel je po svoji bistroumnosti, fotografskem spominu, garaštvu, šarmu in lepih oblačilih. V času študija je podlegel igram na srečo – kartanju, kockanju, biljardu. V življenju se je zapletel v nekaj sporov, povezanih z odkritji in zaradi njih doživel marsikateri živčni zlom. Žensk ni razumel in ga niso zanimale, imel je fobijo pred bakterijami in posebno nagnjenost do živali, še posebej golobov. V eno izmed posebej lepih golobic se je menda celo strastno zaljubil oziroma na njo globoko čustveno navezal. To je menda povedal dvema svojima prijateljema z naslednjimi besedami: »Moral sem samo pomisliti nanjo, da bi jo poklical in že je priletela. Razumel sem jo in ona je razumela mene. Ljubil sem tega goloba. Da, ljubil sem to golobico, kakor moški ljubi žensko, ona pa je ljubila mene.«[2] Ta življenjska epizoda mu je prinesla oznako bizarnega in norega človeka. V veliki meri pa so k temu doprinesle tudi njegove »predstave« oziroma prikazi fizikalnih čudes, ki jih je pripravljal za ameriško izbrano publiko in časnikarje. Pomembne osebnosti, umetniki in raziskovalci so večinoma skoraj nedojemljivi ostalim ljudem. To jih zavije v tančico čarobnosti ter skrivnostnosti, istočasno pa tudi osami in izolira. O njih se veliko piše, govori, razmišlja in postanejo legende. Vsekakor je tako tudi s Teslo. Navkljub vsemu je umrl sam, obubožan in zapuščen v hotelski sobi v New Yorku. Daleč od doma in še dlje od bleščečega življenja, a v krogu svojih najljubših živih bitij – golobov. Še vedno pa živi v svojih izumih, osebnih predmetih, knjigah ali kot je v posmrtnem nagovoru za newyorškega župana Fiorella H. La Guardia napisal slovenski pisatelj, prevajalec in politik Louis Adamič: »Vendar Tesla ni mrtev – Tesla ni zares mrtev. Samo njegovo ubogo, iztrošeno telo se je umirilo. Resnični, pomembni Teslov del živi v njegovih dosežkih, prizadevanjih, ki so izjemna; celo nepredstavljivo in ključno sooblikujejo našo civilizacijo, naše vsakdanje življenje …«[3]

[1] Tesla N. 2013, Moji izumi, avtobiografija Nikola Tesle. Ljubljana: Sanje, str. 10.

[2] Milinković A. 2010, Nikola Tesla, izumitelj za tretje tisočletje, Ljubljana: Ara, str. 67.

[3] Nikola Tesla, človek prihodnosti, Cankarjev dom, 11. 4. – 08. 11. 2016, ur. Pirnat-Spahić, N., Ljubljana: Cankarjev dom 2016, str. 31.