Mateja Šmid Hribar: Osamosvojitvena lipa v Valvasorjevem parku v Ljubljani

Vitalna osamosvojitvena lipa, ki je bila 2014 presajena v Valvazorjev trg (fotografirana avgusta 2016). V ozadju spomenik Janezu Vajkardu Valvasorju. (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Vitalna osamosvojitvena lipa, ki je bila 2014 presajena v Valvazorjev trg (fotografirana avgusta 2016). V ozadju spomenik Janezu Vajkardu Valvasorju. (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Osamosvojitvena lipa, zasajena 25. 6. 1991 v betonskem koritu pred parlamentom v Ljubljani (fotografirana junija 2010). (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Osamosvojitvena lipa, zasajena 25. 6. 1991 v betonskem koritu pred parlamentom v Ljubljani (fotografirana junija 2010). (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Pomemben kriterij drevesne dediščine je simbolna pomembnost. Simbol, ki v izvornem pomenu besede (gr. simbolon) pomeni »dati skupaj«, izraža določen abstrakten pojem oziroma idejo in povezuje materialno in nematerialno sfero. Skladno s tem je lahko simbol tudi drevo, ki s svojim obstojem v okolju zastopa določen pojem (na primer slovenstvo, prijateljstvo, sožitje, mir …) (Šmid Hribar 2011).

Nekatera drevesa so pri posameznih narodih dobila močan simbolni pomen, s katerim so se identificirali. Slovenci smo se in se še istovetimo z lipo, ki raste v marsikateri slovenski vasi. Lipa je star slovenski simbol, predstavljala je vaško srenjo, iz njenega lesa so predniki izrezovali svoje bogove in po legendi bo na njeno vejo kralj Matjaž, ko se bo prebudil, obesil svoj meč (Kunaver 2003). O lipi govori tudi pesem Lipa zelenela je, ki lipo opisuje v različnih letnih časih. A ko govorimo o Sloveniji in razmišljamo o njenih koreninah, moramo upoštevati tudi germanski vpliv iz preteklih stoletij. Kljub temu, da imamo lipo Slovenci za svoje drevo in je simbol slovenstva, sta listavec in njegova simbolna vloga znana tudi drugim slovanskim in germanskim narodom. Lipa je bila v različnih kulturnih krogih simbol miru in prijateljstva, zato so jo pogosto sadili v vaških središčih.

Vitalna osamosvojitvena lipa s parlamentom v ozadju avgusta 2016. (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Vitalna osamosvojitvena lipa s parlamentom v ozadju avgusta 2016. (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Med simbolnimi drevesi pri nas še posebej izstopajo osamosvojitvene lipe, ki so bile kot simbol slovenstva zasajene leta 1991 ob osamosvojitvi države. Lipa, ki bi jo morali še zlasti pozorno varovati, je naša osrednja osamosvojitvena lipa, ki je bila 25. junija 1991 zasajena v betonsko korito na robu Trga republike. V koritu je imela slabe razmere za normalno rast, na kar sem opozorila v prispevku Kulturni vidiki drevesne dediščine (Šmid Hribar 2011).

Lipa na kratki vožnji mimo parlamenta avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

Lipa na kratki vožnji mimo parlamenta avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

K sreči so lipo ob preurejanju Trga republike leta 2014 iz korita presadili v Valvasorjev park, med zgradbo Državnega zbora in Narodnim muzejem, kjer ima dobre razmere, da dočaka visoko starost in priča o tem, kako smo Slovenci dobili svojo državo.

Presaditev lipe kot pomembnega državnega simbola je potekala skladno s projektom ureditve osamosvojitvenih simbolov (avtorja Andrej Kalamar in Evgen Čargo), s predhodno seznanitvijo in privolitvijo takratnega predsednika Državnega zbora. Pri sami presaditvi sta pod okriljem Mestne občine Ljubljana sodelovala tudi arboristka dr. Lena Marion iz podjetja Tisa in projektant Gregor Rihar (Jagodič 2016). Avgusta 2016 je bila naša osrednja osamosvojitvena lipa vitalna, v prsnem obsegu je merila 63 cm.

Prevoz lipe do novega rastišča avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

Prevoz lipe do novega rastišča avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

Presaditev lipe na novo rastišče v Valvasorjevem parku avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

Presaditev lipe na novo rastišče v Valvasorjevem parku avgusta 2014. (Foto: Lena Marion)

 

 

Prizadevanj za ohranitev te lipe pa s presaditvijo ne bi smelo biti konec. Lipa v širši javnosti ni prepoznana, marsikdo ne ve, kje raste. Glede na njeno kulturno pomembnost za celoten slovenski narod preseneča, da je nismo ustrezno zavarovali ali vsaj registrirali.

 

Podobno usodo delijo številne druge osamosvojitvene lipe, ki smo jih z zanosom sadili leta 1991. V Registru naravnih vrednot ter Registru nepremične kulturne dediščine ni niti ene takšne osamosvojitvene lipe, saj sta glavna kriterija za vpis v prvi omenjeni register izjemna debelina in višina, drugi register pa se z drevesni neposredno ne ukvarja.

 

Napis ob lipi: »Lipa, ki jo je slovenski narod slovesno posadil na dan osamosvojitve, 25. 06. 1991.« (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Napis ob lipi: »Lipa, ki jo je slovenski narod slovesno posadil na dan osamosvojitve, 25. 06. 1991.« (Foto: Mateja Šmid Hribar)

Jagodič, B. 2016: Osamosvojitvena lipa v Ljubljani. (osebni vir, september, 2016).

Kunaver, D. 1996: Čar lesa v slovenskem ljudskem izročilu. Ljubljana: Samozaložba D. Kunaver.

Šmid Hribar, M. 2011: Kulturni vidiki drevesne dediščine 51–1,2. Glasnik Slovenskega Etnološkega društva.