Borko Tepina: Od Ljubljane do Bolonje in Firenc

Knjižni sejem, Bolonja, 2017 (foto vse: Borko Tepina)

Po ogledu letošnjega Bolonjskega knjižnega sejma otroških knjig in ilustracij (Bologna Children’s Book Fair) sem obiskal še MAMBO (Museo d’Arte Moderna di Bologna) in si ogledal med drugim postavitev Giorgia Morandija na novi lokaciji. Vedno inspirativen, s trdnim predznakom, slikar, ki so ga trendi časa le oplazili, ali pa je on oplazil trende, saj je slikarstvo (italijanske) nove podobe kar v precejšni meri črpalo iz tradicije italijanskega metafizičnega slikarstva. V minimalnih tonskih razlikah in v prefinjeni barvni in tonski lestvici pa je samosvoj in edinstven.

V tem muzeju lahko vidimo likovno umetnost med Renatom Guttusom in novejšo vizualno produkcijo, v izjemno lepih in po dimenzijah razkošnih prostorih pa ta hip veliko samostojno razstavo nemškega umetnika Jonasa Burgerta. Če primerjam njegovo umetnost z umetnostjo Billa Viole, ameriškega videasta, ki bo do 23. julija razstavljal v Firencah v Palazzo Strozzi, lahko zaključim, da gre za dva primera umetnikov, ki sta vsak na svojem področju do kraja izkoristila vsak svoj medij: prvi slikarstvo, drugi video.

Risba je »stvar poštenosti, stvar časti v umetnosti« je nekoč izjavil Ingres in enako bi se dalo reči za umetnost teh dveh umetnikov: medij je živ, življenjski, dokler ga do obisti razumeš.

Podobno sem lahko razmišljal ob gledanju razstavljenih ilustracij na knjižnem sejmu. Mnogo je bilo eksperimentiranja na skrajnih mejah različnih medijev, od starih do najnovejših in tudi vmesnih postopkov, predvsem digitalnega kolažiranja in kontrastnega prehajanja med ploskovnimi in modeliranimi strukturami. Letos je bila tehnološka inovativnost še posebej v ospredju, kljub temu pa je bilo zelo malo primerov, ali pa sploh nobenega, da bi bila ta sama sebi namen.