Pika Škerlj: Intervju z Marušo Mazej

Maruša Mazej: Svetovi (vse)

 

 

Od 6. do 16. oktobra 2017 je bila v Galeriji Mahlerca v Layerjevi hiši v Kranju na ogled razstava Svetovi. Pripravila jo je Maruša Mazej, rojena 1995 v Murski Soboti, študentka unikatnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoja dela je predstavila že v več skupinskih razstavah, med drugim na Svetlobni gverili, v Botaničnem vrtu in Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.[1] Ker jo poznam kot umetnico, ki ustvarja tudi keramične izdelke, sem jo povabila, naj predstavi razstavljeno kozmično kompozicijo, ustvarjeno v tehniki fotograma. (https://www.instagram.com/marusnica/)

 

: V Mahlerci nas pričaka 12 del. Kako so nastajala?

MM: Nastajala so v okviru izbirnega predmeta Fotografija, pri katerem smo imeli študentje možnost izbire posamezne delavnice. Odločila sem se za fotogram, ker me zanima fotografija kot interaktiven medij sodobne umetnosti in zaradi navdušenja nad umetnikom Lászlóm Moholy-Nagyem. V ustvarjalnem procesu izziv predstavljajo ne le ideje in koncept – pomembno je, kako znanje uporabiti. Eksperimentirali smo s prosojnimi in neprosojnimi snovmi. Prosojni materiali v kemijskih steklenih posodicah se bolj zanimivo obnašajo. Uporabila sem led, ki je polprosojen, pa tudi sladkor in črnilo. Pot h končni podobi je bila delno začrtana in delno spontana. Bilo je tudi veliko kaosa in packarije, črnilo v vodi in petrijevke, steklenica z odrezanim vratom. Ustvarjala sem spomladi v temnici, led se je topil, vodo je bilo treba brisati. Rada imam nered v redu. Nadzorovan kaos.

: Kakšen je torej tvoj odnos do mikro in makro kozmosa, do mikro in makro kaosa?

MM: Mikro ali makro – stvari so si skozi pogled človeka podobne, ali pa se takšne le zdijo, ker jih nismo vajeni? Naše oči vidijo do neke meje. Kar vidijo oči s pripomočki, si je zelo podobno. Fascinantno je, kako naprava nekaj ponovi na velikem in malem formatu, zato je meja med mikro in makro zabrisana.

: Kaj te pri Lászlu Moholy-Nagyu najbolj navdušuje?

MM: Pri njem me najbolj navdušuje prepoznaven slog, pa tudi nagnjenost k eksperimentiranju med ustvarjalnim procesom. Nagy je ustvarjal na številnih področjih umetnosti. Ukvarjal se je npr. s slikarstvom, fotografijo, kiparstvom, kolažem. Kljub raznolikosti področij na katerih je deloval, pa vse njegove izdelke druži opazna podobnost. V vseh se pojavljajo določene oblike, prihaja do ponavljanja elementov in njihovega prekrivanja; velik poudarek je dajal tudi svetlobi in kompoziciji.

: Je bil postopek ustvarjanja zelo zapleten?

MM: Projekt spominja na eksperiment in tudi pri ustvarjalnemu procesu je šlo za nekakšen eksperiment. Večina stvari, ki so se dogajale, so se dogajale spontano. Pustim materialom, da so spontani medtem ko situacijo nadziram. Kot znanost, ki ima med eksperimentom določeno konstanto in spremenljivke. Groba ideja in krogi, nastali iz petrijevk, so nadzirani, kar se je dogajalo znotraj, pa je spontano. Isti elementi so uporabljeni v drugačnih kompozicijah.

: Največji izziv razstavljene kozmične kompozicije?

MM: Ko je bilo vse narejeno, je bilo treba domisliti, kako bom vse skupaj predstavila in kakšna bo kompozicija, da bo smiselna. Vseh del, ki so nastala na delavnici je 16. V izbrani kompoziciji so poudarjene tudi linije. Ker sem skušala prevesti dvodimenzionalne fotograme v tridimenzionalni svet, sem se odločila, da bodo fotogrami na škatlicah iz lepenke. Tako postanejo bliže kiparskemu delu, vstopijo v prostor in se predstavijo kot skulptura. Nisem želela, da bi bili fotogrami uokvirjeni, ampak subtilno postavljeni v prostor, saj so sence, ki jih predmeti mečejo, bolj zanimive od okvirjev.

: Vzpostavila si poseben odnos do novih in mešanih medijev.

MM: Sem pristaš analognega in digitalnega dela. Študirala sem ročno delo, ki mi je zelo blizu. Idejo lahko realiziram, izvedem z rokami. A živimo v svetu, v katerem moraš obvladati digitalne medije. Nima se smisla zapreti v jamo in delati z rokami. Vzpostavim odnos med analognim in digitalnim, prevlada pa je odvisna od posameznega dela. Pomemben je koncept in končni izgled. Serija skodelic je ročno delo, kiparsko stvaritev pa se da predstaviti tudi skozi print. To vpliva na pripoved zgodbe in včasih ima digitalizacija večji učinek. Zanima me, kako prenesti analogno v digitalno, zanima pa me tudi intervencija v prostor.

: Omenila si interdisciplinarnost. Lahko o tem kaj več poveš?

MM: Lani sem začela delati na združevanju umetnosti, keramike in drugih medijev. Navdušujejo me printi, fotogrami in odprto polje. Interdisciplinarnost mi omogoča veliko svobode, ki pa jo tudi zahtevam, na primer kako dvodimenzionalno in tridimenzionalno povezati v celoto. Zanima me prazen prostor in povezave z njim. Omogoča, da človek sam ustvarja in ni zasičen z informacijami, potrebuje pa ga tudi gledalec. Prazen prostor omogoča interakcijo med umetnikom, umetniškim delom in gledalcem. Omogoča vzpostavljanje nekega odnosa med razstavljenim, nek red v prostoru.

: Kateri je tvoj najljubši medij?

MM: Glina! Glina je super material, zelo je terapevtski. Uživam v neposrednem rokovanju s tem medijem. Tudi papir me navdušuje, omogoča lepljenje, sestavljanje in seveda kompozicijo. Omenila bi še prozorne folije, ki na oknih dosegajo posebne učinke. Ponovno je možen nadzor, a na končni učinek ima vpliv svetloba. Uporabljam neobičajne materiale, kot omenjene folije, print na zastarano blago, mavčne odlitke telesa – fotografirane in prenesene na blago, pa postavitev printov v prostor …

: Kaj vse je že nastalo iz gline?

MM: Iz gline izdelujem tako uporabne, kot kiparske objekte. V zadnjem letu sem začela z delom na lončarskem vretenu, kar sem si že od nekdaj želela. Zaenkrat na vretenu izdelujem predvsem posode in skodelice, sem pa z izdelki, ki sem jih naredila s pomočjo vretena, naredila tudi kiparsko delo z naslovom Triptih. Drugače pa sem v glini predvsem modelirala (portret, figure) in jo vlivala v kalupe. V treh letih na akademiji se je nabralo že kar precej raznolikih izdelkov in znanja pri delu z glino.

: Imaš v mislih kakšno razstavo, kjer bi bili na ogled hkrati fotogrami in izdelki iz gline? Pa morda še kakšno razstavljeno presenečenje v obliki printov, tekstila, senc?

MM: Vsekakor razmišljam o tem, ker mi je všeč recikliranje že narejenih projektov in njihova ponovna uporaba v novih kontekstih. Kako kombinirati dvo in trodimenzionalne objekte ter kako se ti objekti nato povezujejo s prostorom, pa mi prav tako predstavlja poseben izziv. Zagotovo bom pri tem uporabljala tudi svetlobo in sence.

: Prihodnji načrti?

MM: Preden bom diplomirala, želim čim več znanja pridobiti na fakulteti. Študij nameravam nadaljevati. Razmišljam o interdisciplinarnem programu v tujini. Delala bom na diplomi, izdelkih in sebi. Ter se seveda prijavljala na razpise.

[1] Razstave leta 2017: Nazaj v prihodnost K67, Festival Svetlobna gverila, Spomini, skupinski projekt, Novi trg, Ljubljana (mentor: Boštjan Drinovec) in Zgodbe, izbrana dela študentov unikatnega oblikovanja, Galerija Media Nox / Maribor (mentorice: Tanja Pak, Dragica Čadež Lapajne, asist. Kristina Rutar), leta 2016: Gojišče MDXV, Festival Svetlobna gverila: Narava, skupinski projekt, Botanični vrt Univerze v Ljubljani (mentor: Boštjan Drinovec) in Steklo in keramika, izbrana dela študentov unikatnega oblikovanja, Balkonska dvorana Univerze v Ljubljani (mentorici: Tanja Pak, Dragica Čadež Lapajne) in leta 2015: Prijazni sovražnik – japonski dresnik v laboratoriju papirja, v sodelovanju z oblikovalkami iz Društva Re-generacija, Inštitutom za celulozo in papir (ICP), Mojstrsko delavnico Vevče in Oddelkom za industrijsko in unikatno oblikovanje ALUO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana (mentorica: Barbara Predan) in Dimenzije, izbrana dela študentov unikatnega oblikovanja, Galerija Kult3000, Ljubljana (mentorici: Tanja Pak, Dragica Čadež Lapajne).