Nena Škerlj: Ustvarjanje z zemljo prek barja in solin do neba in vesolja

Tone Lapajne: Spomin zemlje, retrospektivna razstava, 22. november 2016 – 5. marec 2017, Galerija Jakopič, Ljubljana

 

Photo by: Matevž Paternoster/MGML

Na pragu / On the Threshold, 1983
barjanska zemlja in les na juti / Barje earth and wood on jute
131 x 108 cm
zasebna zbirka / private collection
Foto / Photo by: Matevž Paternoster/MGML

Galerija Jakopič je med 22. novembrom 2016 in 5. marcem 2017 postavila na ogled retrospektivno razstavo Tone Lapajne: Spomin zemlje. Tone (Anton) Lapajne (1933–2011) je po končani Šoli za umetno obrt (graverski oddelek) krajši čas študiral na beograjski Akademiji za uporabno umetnost in nato na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani na kiparstvu, leta 1965 končal specialko pri profesorju Borisu Kalinu ter se nato podal na pot svobodnega in samostojnega umetnika. Delal je skulpture, mala graverska dela, monumentalne javne skulpture v betonu, železu, lesu in drugih materialih, sodeloval na kiparskih simpozijih, delal scene in rekvizite za gledališke predstave in slike s samosvojo tehnologijo, pri kateri je večinoma uporabljal za podlago juto, na katero je nanašal zemljo in vezivo, kasneje pa še sol. To tehnologijo je imenoval »popolnoma moj izum«: »Zemljo posušim, jo zmeljem in večkrat presejem, da dobim droben prah. To drobno zemljo pomažem (vežem) v glavnem s PVC vezivom in jo nanašam na grundirano juto, ki jo napnem na slikarski okvir. Razpoke na sliki dosežem z dodajanjem vode in toplim zrakom, tako kot v naravi, če pade dež, se suha zemlja spremeni v blato, in ko posije sonce z malo vetra, zemlja razpoka.«[1] Risbe, akvareli in akrili so v njegovem opusu prisotni v manjši meri.

V prvem prostoru so bile razstavljene manjše plastike, nato nekaj samosvojih  neokonstruktivističnih objektov, ki sta jim hitro, kot je bila hitra in intenzivna neokonstruktivistična faza, sledili dve poti: meandrasta mimo slik ali ravna pot ob lesenih kipih, v zadnjem prostoru pa je bilo nekaj zemeljsko-vesoljskih slik, akrilov na platnu in tri solne slike. Lapajnetova umetnost je izrazito samosvoja, lahko pa se jo delno postavi v bližino informela, arte povera in eartharta.

Foto / Photo by: Matevž Paternoster, MGML

Avion – Ristanc (Igre v najlepši pokrajini otroštva) / Airplane – Hopscotch (Games in the Most Beautiful Landscape of Childhood), 1992
barjanska zemlja na juti / Barje earth on jute
187 x 300 cm
Hotel Slon d. d.
Foto / Photo by: Matevž Paternoster, MGML

Barje ga je spremljalo ves čas, oziroma Lapajne je venomer spremljal in bil del sveta Ljubljanskega barja. Upodabljal ga je na goveji kosti (Barje, 1955), v bronu (Barjanec, 1959), betonu (Barjanec, 1962, Moža z Barja, 1962), varjenem železu (Barjanec, 1964, Žena z Barja, 1965, Barjanca, 1965, Barjanci, 1965), železu in betonu (Barjanec, 1967), varjenem nerjavečem jeklu (Barjanec (Avtoportret), 1965), na patiniranem lesu (Barjanska butara II., 1975, Plod barjanske zemlje, 1974, Barjanec (Zmagovalec), 1976, Barjan, 1973, Barjanec, 1976, Barjanec, 1977), patiniranem lesu in barjanski zemlji (Barjanka, 1977, Barjan, 1977, Barjanka, 1990), barjanski zemlji na juti (Kolovoz, 1978, Zemlja št. 3 in 2, 1978, Njiva, 1979, Barje, 1978, Barjanska tulpa, 1979, Brazde, 1992, Petnajsta slika (Barjanec), 1994–1995 …), istrski zemlji na juti (Barjanec, 1978), barjanski zemlji in lesom na juti (Barjanska bilka, 1979, Barjan, 1983, Barjanec, 1988, Barjanka, 1990, Najlepše pokrajine otroštva, 1991 …), mešal pa je tudi oglje in barjansko zemljo (Sestavljene praznine II., 2000) … Tudi v delih, ki niso naslovljena v povezavi z Barjem, je slednje prisotno. Kasneje je delal še s solinskim blatom, soljo in zemljo oziroma blatom iz okolice solin (Genius loci Lera, 2006, 2007 …) in akrili na platnu. Z zemeljskimi barvami se je pričelo slikarstvo v davni preteklosti, iz morja in barja je življenje prišlo na kopno v še davnejši preteklosti in zemlja je za Lapajneta arhetip, Barjanec, Barjanka, Barjani … pa močni in intenzivni simboli. Med material in motiv je postavil enačaj in postal barjanski, solinarski, mitski umetnik – šaman iz prazgodovine, ki uporablja predvsem naravne materiale – juto, vrv, zemljo, les (glede materialov gre za vzporednice z arte povera in informelom, vendar gre Lapajnetu za druge poudarke, išče in raziskuje jo, nabira z rokami, dokumentira, arhivira, preseja, obdela, z zemljo živi in z njo ustvarja). Lapajnetova barjanska dejavnost je bila zbiralna, dokumentarna, arhivarska, arheološka, geografska, geološka, ustvarjalna in umetniška, emocionalna, estetska in arhetipska.

Favn s piščalko / Faun with a Flute, 1963
bron / bronze
75 x 25 x 28 cm
zasebna zbirka / private collection
Foto / Photo by: Matevž Paternoster, MGML

V prvem sklopu so bile razstavljene človeške figure (Stoječa, 1965, Sedeča, 1962 …), mitološka bitja (Kentaver, 1962, Sfinga, 1962 …), avtoportretna, portretna in pol človeška, pol mitološka barjanska bitja (Barjanec, 1962, Moža z Barja, 1962, Barjanec (Avtoportret), 1965 …) ter abstraktna plastika (Razpeta oblika, 1967, Eksperiment, 1966). Barjanec, človek z barja, obdan z barjanskimi bilkami, drugimi bitji barja, barjanskimi sencami in duhovi, je predvsem umetnikova duhovna in simbolna lastna podoba. Razstava se je nadaljevala z nekaj objekti iz barvanega lesa in neokonstruktivističnim ambientom: Akcent (močno kontrastno) / Produkt (močno kontrastno), 1968-1969, Gibanje paralel, 1968, Premik vertikal, 1968. Nato se je smer obiska razcepila v ravno pot mimo leseno-zemeljskih reliefov (Barjanka, 1977, Gospodar in gospodarica, 1977, Barjan, 1979, Barjanka, 1990) in kipov (Barjanska butara II., 1975, Barjan, 1973, Strukturirani objekt, 1973, Plod barjanske zemlje, 1974,  Strukturirani objekt B, 1972, Žival, 1976 …). Ker drevo raste iz zemlje, je bilo Lapajnetu samoumevno, da tudi na njegovih delih sodita les in zemlja skupaj in zemljo je z vezivom nanašal na lesene kipe in reliefe, v katerih se struktura, razpoke, grče in letnice lesa in površine posušene in razpokane barjanske zemlje dopolnjujejo. Občasno je les tudi smodil in žgal. Druga, zavita, že omenjena meandrasta pot je vodila mimo slik z raznobarvno zemljo, z vtisnjenimi pečati, ki jih je izdelal sam, saj je bil tudi graver, pa s sledovi gum, palic, vrisanimi in vpraskanimi črtami, brazdami, razpokami, razpokanimi mrežami in raznimi drugimi sledmi (Barjanska tulpa, 1979, Njiva, 1988 …), slikam z zemljo pa je občasno dodajal les (Na pragu, 1983, Žival, 1983).

Lapajne je glede majhnih glav Barjancev pravil: »Majhne glave imajo zato, ker mislim, da glava pri človeku ni bistvena. Čustva in značaj prihajajo od drugod, iz srca.«[2] Figure z majhnimi glavami spomnijo na nedavno razstavo v Jakopičevi galeriji Labirint časa in na majhne glave, kot jih je večkrat pri svojih figurah upodabljal Jože Ciuha – v formi medeninastih uteži: majhne, drobne, skorajda neopazne glave in velika masivna telesa, masivne ženske figure z malimi glavami (Svečanost, Amazonke …), preroki in humanisti z malimi glavami in z rokami ali brez (Rdeči telefon in plesalka (I), Ikone, Omizje velikanov, Niti humanist niti kaj drugega). Majhnost glav in masivnost ostalega telesa je pogosta in pomenljiva značilnost, ki sodi v širši kontekst upodabljanja pretirano majhnih glav v 20. stoletju, saj jih je najti tudi pri drugih umetnikih, čeprav so do teh rešitev prihajali po različnih poteh (Alberto Giacometti, Lynn Chadwick, Kenneth Armitage, Slavko Tihec). Lapajnetova posebnost pa je bila, da je kipom občasno označil srce.

Poglede na pokrajine z zraka – polja, njive, drevesa, hiške in živali – prikaže svetla serija slik v velikem formatu Igre v najlepši pokrajini otroštva. So preprosta, zračna in stilizirana dela iz vmesnega prostora med otroškimi spomini in resničnostjo, mračne Nemirne brazde, 1992 in Brazde, 1992 pa nasprotno prikazujejo pogled na zemljo od blizu: njene temne brazde, sence in razpoke. Tudi kjer je na sliki samo zemlja in je figura odsotna, se jo v skladu s predstavami Paula Diela lahko vidi. Diel je skiciral psihologijo simbolov, v kateri ravna površina zemlje predstavlja človeka kot zavestno bitje; podzemski svet z demoni, pošastmi ali hudobnimi božanstvi predstavlja podzavest; najvišji vrhovi, ki so najbliže nebu, so podoba nadzavesti. Tako vsa zemlja postane simbol zavesti in njene konfliktne situacije, simbol zemeljske želje in možnosti njene sublimacije in sprevrženosti. Zemlja je arena konfliktov vesti v človeškem bitju.[3] Zemlja v nebu, 2007 je delo velikih dimenzij (238 x 300 cm) in mnogih pomenov – predstavlja nočno nebo, a tudi na njem je prisotna zemlja: nebo z zvezdami in meglicami je nastalo iz zemlje in je iz nje sestavljeno. Na Zemljo v nebu se lahko gleda kot na mojstrovino, delo, ki povzema vsa njegova dela, saj je zemlja povsod – v podzemlju, na tleh in v nebu – prav tako kot pri Dielovi predstavi človeka.

V zadnjem prostoru so se barjanski liki iz zemlje in barja dvigali v temno vesolje (Petnajsta slika (Barjanec), 1994–1995). Tudi kozmos je pri Lapajnetu temno rjav in zemeljsko črn. Poleg teh del je bilo razstavljenih nekaj akrilov na platnu (Personifikacije v sožitjih: Gibanje v zelenem prostoru, 1995­–1997, Drevo je bilo njegova mati: Omizje, 1998 …), kjer je umetnik uporabil čopič, se nekako približal neokonstruktivizmu, akrilnim barvam pa ponovno dodal zemljo in slike rjavo poenotil pri Sestavljenih prazninah II, 2002. Razstavljene so bile še tri slike izmed tistih, ki so nastale v okviru vsakoletnih delavnic Genius loci Lera na Leri v Sečoveljskih solinah, kamor je bil Lapajne edini stalno povabljen skupaj s Tonetom Pavčkom, ki je spremljal in »pavčkovsko« bogatil tamkajšnje dogajanje: »In pride slikar, ki iz blata ustvarja lepoto: Tone Lapajne. […] Zemlja je nebo, nebo je zemlja. Polno. Popolno. Na Lapajnetovi sliki.«[4] Ustvaril je serijo slik Genius loci Lera s solinskim blatom, »belim zlatom« – soljo in okoliško zemljo, občasno pa je tem platnom dodajal tudi ostanke morskih naplavin. Lapajne[5] je tem delom pravil bio slike, ki imajo svojo energijo. Glede ustvarjanja na Leri pa je skromno pripomnil: »In vse to le iz horizontale dvigam na platno v vertikalo.«[6] »Lapajne v svojih slikah združuje zemljo z nebom, eno neskončnost z drugo. Stalnost in trdnost zemlje sooča z nemirom duha, ki kroži po orbitah vesolja. Spoprijel se je, že davno z nemogočim in dokazal, da je mogoče spustiti nebo na zemljo in dvigniti zemljo k nebesom.«[7]

V temni kletni Jakopičevi galeriji, ki stoji malo pred začetkom Barjanske ceste v Ljubljani, je bilo prikazano hipnotično potovanje Lapajnetovega opusa od podzemlja prek barja do vesolja: barje in zemlja, slike in kipi, totemi, sence in duhovi, barjanski svetovi, meglice in duhovi. Barjanske abstraktne, pol-abstraktne in ne-abstraktne podobe in totemi – leseni reliefi in kipi, ki jim je odvzemal, dodajal in preoblikoval les, stičil posamezne dele in sestavljal nove forme, žgal in smodil, temnil, lužil, poliral … in slike z razpokanimi, raskavimi, reliefnimi površinami, rezi, vrezi, utori, brazdami, ki jim je dodajal koščke lesa, naplavine, vrvi, vpise, gravure, odtise (različnih gum, živalskih in človeških sledi), z vpraskaninami, razpokami, likovnimi znaki in črkami. Končni rezultati so bili pomensko bogata slikovitost in taktilnost zemlje, kot v naravi pa je tudi v svojih delih pustil dosti prostora naključju.

Razpeta oblika / Distended Form, 1967
železo, beton / iron, concrete
40 x 42 x 15 cm
Moderna galerija / Museum of Modern Art, Ljubljana
Foto / Photo by: Matevž Paternoster, MGML

Besedila (s prevodi v angleščino) v katalogu z 270 stranmi (na naslovnici: Razpeta oblika, 1967, Moderna galerija, Ljubljana) so prispevali Tone Peršak (uvodna razmišljanja o pomembnosti razstave in o njunem osebnem poznanstvu), Barbara Savenc (obširnejša predstavitev Lapajnetovih razstavljenih in nerazstavljenih del), Nadja Zgonik (postavitev Lapajnetovega opusa v primerjave s takratnimi umetnostnimi tokovi) in Marinka Pogačnik (njeni spomini, kot jih je zapisala in uredila Barbara Savenc). Sledili so seznami nagrad, javnih zbirk, del na prostem, izbor samostojnih in skupinskih razstav, izbrana bibliografija, seznami kritiških in drugih objav, televizijskih prispevkov in reproduciranih del. Ponekod je pod slikami nekoliko zmotilo neujemanje opisa tehnike – platno s prevodom v angleščino – jute (slike 137, 138, 139), kar je bilo prisotno tudi na napisih pod slikami na razstavi, a kljub temu gre za obširen in dovršen katalog s številnimi reprodukcijami, ki poleg razstave pomeni pomemben doprinos k poznavanju Lapajnetovega opusa. Kustosinji razstave sta bili Barbara Savenc in Marija Skočir, razstava pa je po ljubljanski predstavitvi odpotovala še v Mestno galerijo Piran, kjer je bila na ogled med 17. marcem in 7. majem 2017.

 

[1] Savenc, Barbara: Tone Lapajne – V znamenju  dveh (v: Tone Lapajne: Spomin zemlje, retrospektivna razstava,  Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2016, str. 28)

[2]  Ibid., str. 16 (citat Alenke Bibič)

[3] Chevalier-Gheerbrant: Slovar simbolov : miti, sanje, liki, običaji, barve, števila, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993, str. 699

[4] Pavček, Tone: Kvartet letnih časov in slikarjev. Jesen [str. 11], v: Genius loci Lera 2005, Piran, Obalne galerije Piran 2006

[5] Marvin, Nives: Genius loci Lera 2005, [str. 22] v: Genius loci Lera 2005, Piran, Obalne galerije Piran 2006 in Marvin, Nives: Sublimne podobe Sečoveljskih solin, [str. 5] v: Tone Lapajne, Slike = Dipinti, Genius loci Lera 2004-2008, »Caserma«, Krajinski park Sečoveljske soline na Leri = Parco naturale delle Saline di Sicciole a Lera, 13. 2. – marec / marzo 2009, Piran, Obalne galerije Piran, 2009

[6] Marvin, Nives: Genius loci Lera, str. 10, v: Genius loci Lera 2006, Piran, Obalne galerije Piran 2007

[7] Pavček, Tone: Zapis o umetniku Tonetu Lapajnetu, [str. 3], v: Tone Lapajne, Slike = Dipinti, Genius loci Lera 2004-2008, »Caserma«, Krajinski park Sečoveljske soline na Leri = Parco naturale delle Saline di Sicciole a Lera, 13. 2. – marec / marzo 2009, Piran, Obalne galerije Piran, 2009