Urša Pajk: Robert Capa, retrospektivna razstava, 5. april – 27. avgust 2017, Cankarjev dom, Ljubljana

Ob sedemdesetletnici slovite fotografske agencije Magnum so v Cankarjevem domu v sodelovanju z galerijo Photon in agencijo Magnum pripravili razstavo mojstra reportažne fotografije. Na ogled so postavili kar lepo število portretov in posnetkov z vojnih žarišč. Na 19. Festivalu dokumentarnega filma pa so zavrteli tudi dokumentarec z naslovom Robert Capa: V ljubezni in vojni.

Umetniki, ki umrejo mladi, postanejo legende in okrog njih se stke posebna romantična zgodba. Življenje Roberta Cape (1913-1954) je bilo kratko, a zelo plodno in polno. Poleg izjemnih fotografij je znamenit tudi zato, ker spada med ustanovitelje (še Henri Cartier-Bresson, George Rodger, David Seymour, William Vandivert), ki so osnovali nepozabno agencijo Magnum. Fotografski mojster, takrat imenovan (še) Endre Ernő Friedmann, je izhajal iz madžarske judovske družine. Njegova mati je bila s Slovaškega, oče pa iz Romunije. Zaradi komunistično socialističnih idej je ob vstopu v polnoletnost moral zapustiti rodno Budimpešto in začela se je njegova doba selitev. Iz Dunaja je odšel v Prago, pozneje v Berlin, kjer je začel študirati na Visoki šoli za politične vede in ustvarjati za agencijo Dephot. Tudi berlinski čas je bil kratek, saj je moral pred nacizmom bežati v boemski Pariz. Tam je za seboj pustil preteklost in se krstil za Roberta Capo; Capa (morski pes) je bil namreč njegov vzdevek iz šolskih dni. Priimek je kasneje prevzel tudi njegov brat Cornell, tudi fotograf, a zasenčen od bolj slavnega sorodnika. V Franciji se je seznanil z nadebudno fotografinjo Gerdo Taro (Gerta Pohorylle), ki je postala njegova intimna prijateljica. Tudi njej je usoda namenila zelo bežno tuzemsko bivanje. Preminila je v Španiji pod kolesi tanka med vračanjem s fronte v času španske državljanske vojne. Ravno ta vojna vihra je postala odločilna za Roberta Capo, saj je njegov posnetek zadetega umirajočega republikanca postal kultna reportažna fotografija vseh časov. Sledile so še druge krvave vojne epizode – japonska ataka na Kitajsko, srdita druga svetovna vojna, arabsko-izraelski konflikt, mučna vojna v Francoski Indokini.

Znan je bil po svojem stavku: »Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu.« Res je svoje telo in duha nosil na pladnju in bil vedno blizu vojnega dogajanja, nazadnje še preblizu, kar je drago plačal. Ni pa znan le po udarnih, kakovostnih in posebnih fotografijah, ampak tudi po svojem načinu življenja. Oboževal je igre na srečo, dobro kapljico, nežnejši spol, druženja s slavnimi, umetniškimi in boemskimi ljudmi. Kadar ni potoval, se potil na različnih frontah ter lovil primernih posnetkov, si je privoščil hedonistične dobrine. V predgovoru kataloga, ki spremlja razstavo beremo: »Capa je bil divji, neukrotljiv, srčen in strasten, njegovo nestalno življenje je bilo razpeto med bojišči, kriznimi žarišči in družabnim hedonizmom, simbolno sta ga zaznamovala »kri in šampanjec« (Blood and Champagne), kot je Alex Kershaw naslovil knjigo o njegovem življenju in času.«[1] S svojimi eksotičnimi in temnimi čari je znal pritegniti ljudi in osvajati različne lepotice. Izmed vidnejših je bila dvoletna romanca s šarmantno filmsko damo Ingrid Bergman. Spoznala sta se ob koncu druge svetovne vojne, z njo je za nekaj mesecev odšel v razvpiti Hollywood in kmalu postal ameriški državljan. Žal je njegovo obdobje ustvarjanja in uživanja prehitro minilo, saj je 15. maja 1954 v Vietnamu, ob ustju Rdeče reke, stopil na protipehotno mino.

Nekatera  razstavljena dela nas popeljejo po različnih koncih sveta, v glavnem v bolečo srčiko spopadov, druga pa nam »pričarajo« srečanje z bleščečimi osebnostmi. Med portreti naletimo na Pabla Picassa, Ingrid Bergman, Williama Faulknerja, Johna Hustona, Henrija Matissa, Johna Steinbecka in druge. Težko bi med njegovimi mojstrovinami izbrali najboljše ali tehtali in sodili portrete in vojne foto reportaže, zato lahko zapišemo le to, da je bil pristen in neposreden tako pri fotografiranju slavnih ljudi, kot tudi pri ovekovečenju vojnih grozot. Prizori se gledalcu vtisnejo v spomin: objokane žene ob grobu v Vietnamu, sovjetska žena s snopom sena v kolhozu, italijansko dekle s prtljago na begu, berlinska ulica s porušenimi stavbami, množica med proslavljanjem osvoboditve Pariza, kitajski otroci med igro v snegu, violončelist v internacijskem taborišču v Franciji, Lev Trocki med predavanjem v Kopenhagnu, evropski emigranti ob prihodu v pristanišče Hajfa, elegantna Ingrid Bergman iz filma Slavolok zmage, Picasso s senčnikom na plaži in še bi lahko naštevali.  Njegove fotografije čutimo, saj žarijo ter utripajo pred nami in z lahkoto se vživimo v »zamrznjene« trenutke. Če jim prisluhnemo, slišimo pozdravljanje pariških osvoboditeljev, jok žensk, ječanje ranjenih, pokanje pušk, nemirne korake bežečih, srčni utrip slavnih.

Nedvomno gre zopet za eno od kulturnih prireditev, ki so resnično vredne ogleda in razveseljujejo vse ljubitelje fotografije, umetnosti in zgodovine. Ob razstavi poteka tudi pester spremljevalni program s predavanji in okroglimi mizami, s katerim bodo organizatorji poskušali javnosti približati poslanstvo vojnega poročanja oziroma reportažne fotografije. Ob razstavi sta izšla tanjša kataloga (27 nepaginiranih strani) v slovenščini in angleščini Robert Capa: retrospektivna razstava, 5. april – 27. avgust 2017, Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenija z besedilom Riharda Whelana v prevodu Anine Oblak. Na kratko je orisano delo agencije Magnum, Capovo življenje in posamezni sklopi (Španija 1936-39, Velika Britanija in Italija 1941-44, Francija 1944, Nemčija 1945, Izrael 1948-50 in drugi), v katere so razdeljena razstavljena dela. Besedilo poživlja izbor fotografij, njihov krog se sklene s posnetkom umetnika, ki ga je leta 1951 ujela Ruth Orkin. Z njo ji je uspelo ovekovečiti duha Cape, saj imamo pred seboj senzualnega, šarmantnega, pretencioznega, lucidnega, samosvojega in posebnega človeka, kakršen naj bi po besedah njegovih sodobnikov tudi v resnici bil.

[1] Robert Capa, retrospektivna razstava (ur. Nina Pirnat Spahić, Cankarjev dom, razstavni katalog), Ljubljana Cankarjev dom, kulturni in kongresni center 2017, str. [1]