Borko Tepina: Kič je – kiča ni

1.

Občutek za obliko se s poplavo fotografij manjša. Vse usmeri na informatiko, oblika govori le skozi podatek. Na »slabi« fotografiji, ki kaže – recimo temu – medijsko aktualno novico, prevlada ta podatek ne glede na kvaliteto posnetka, ki pri tem pogosto sploh ni pomembna. Mislim da je Milan Butina enkrat rekel, da se s slabo sliko veliko hitreje osmešiš, kot s slabo fotografijo oziroma, da se s fotografijo težko osmešiš ali pa se sploh ne. Gre torej za standarde, s katerimi ocenjujemo vizualno plat neke informacije. Je pa res, da danes obstajajo vsemogoči filtri, tehnični templati, vzvodi, nastavitve, ready-made vizualni izdelki ki podobno kot prefabricirani izdelki pomagajo slabim arhitektom, tako tudi ne more vsak po svoje pokvariti strani na Facebooku, tam je vse že uokvirjeno, določeno, samo še vnašaš svojo vsebino. Posebno poglavje pa je potem prihod v trgovino Merkur, kjer je neznosen haptični kič v obliki raznih uporabnih »estetsko predelanih« predmetov, ur, slik za na steno, ploščic za kopalnice, ogledal … ki pa je morda tudi posledično prišel tja prek informacijsko neskončnega in neizmernega bazena lahko dostopnih informacij s pomočjo fotografskega medija.

2.

Definitivno je v umetnosti veliko kiča. Definicije kiča se tudi spreminjajo. Na začetku je bil morda refleks odprte meščanske družbe, ki je s cenenim kičem poskušala nadomestiti nedostopnost originalnih izdelkov ali kakovostnih del, informacijska dostopnost do vsega pa je tudi ponudila dostop na lahek način. A podobno je v umetniški produkciji. Obstaja še informacijski kič, tega je največ. Moja definicija kiča je pretiravanje v (vizualnih) stereotipih. Ravno zato lahko otrok po eni strani takoj nasede na kič, ne more pa ga sam proizvesti, saj še ni prenapolnjen s stereotipi (se šele napolnjuje). V umetnosti je tudi zato, ker ni prave kritike (tudi to je že stereotip!), premalo je eksistencialne zavezanosti. Vse gre.

3.

Informacijskega kiča je največ. Fake informacija. Potem lahko nekdo zatrjuje tudi obratno, saj da ni nič res, kar pišejo v časopisih. Smo pa v problemu zaradi nepreglednih možnosti prenosov podatkov, mešanja kultur, jezikov, navad … Je tudi tako imenovani akademski kič – Albert Camus je v svojih zapisih nekoč povedal, da če bi nekdo rekel, da pojdimo še enkrat od začetka, bi ga imeli za norca, danes ni več filozofije, je samo še zgodovina filozofije … Mislim, da se vse preveč citira, prepisuje … večinoma površno, z ogromno napakami. Nastaja informacijski balast, informacijski kič.