Robert Lozar: Kič: »kaj« ali »kje«?

Razumevanje tega razvpitega koncepta v umetnostnem polju verjetno najbolj zaznamuje razvpiti tekst Clementa Greenberga, Avantgarda in kič iz leta 1939. Seveda Greenberg ni bil niti edini niti prvi, ki je pisal o tem fenomenu. Že dalj časa so se ga zavedali praktično vsi pomembni akterji umetnostnega polja. Odkar nas civilizacija zasipava z množično proizvedenimi dobrinami, se pojavljajo kritični pomisleki o njihovi kvaliteti in simbolnih dimenzijah. Kritike letijo predvsem na njihovo neosebnost, brezvsebinskost: zaradi spremenjenih družbenih razmer, preseljevanja ljudi s podeželja v mesta, so zamenjali tradicionalne izdelke, ki so bili zaradi specifične, ročne oziroma manufakturne izdelave, nekako »naravno« v stiku z avtentično izkušnjo posameznika.

Greenberg je kič definiral kot nasprotje avantgardne, avtentične kulture: popularna, komercialna umetnost in literatura, naslovnice revij, ilustracije, reklame, stripi, hollywoodski filmi in tako dalje. Vse, kar zgolj površno izrablja forme visoke umetnosti, kar deluje mehanično, po formulah, kar potvarja občutke, kar od svojih uporabnikov ne potrebuje drugega kot denar, naj bi torej sodilo v polje kiča. Če avantgarda oziroma prava umetnost posnema procese v umetnosti, naj bi kič posnemal njene učinke. Kič na nek površen način uporabnika zaziblje v samozadovoljnost, mu laska in ga prepričuje, da so njegova lastna čustva najpomembnejša.

Čeprav nas del umetnostne teorije prepričuje, da so tovrstne označbe zgolj družbeni konstrukt, imajo vseeno neko težo, ki je ne moremo kar odmisliti. Vsak ljubitelj umetnosti je že bil v situaciji, v kateri je do kosti začutil, da artefakt, s katerim se sooča, ki ga obkroža, ki se mu vsiljuje, nanj deluje odbijajoče. Je res to lahko zgolj posledica ideološke indoktrinacije? Če je umetnost sama zgolj nek družbeni konstrukt, potem ta teza drži. Če pa ima dejavnost, ki jo označujemo kot umetnost, daljšo, »pred-ideološko« zgodovino, potem poseduje neko substanco, katere odsotnost živo začutimo. In jo tudi imenujemo. Lahko tudi z besedico kič.

Umetnost je sicer pojem, v katerega lahko stlačimo praktično vse, a v temeljnem smislu je to vedno bila dejavnost, s katero je posameznik posredoval svojo subjektivno izkušnjo drugemu. In tega drugega je v soočanju z artefaktom vedno fasciniralo dejstvo, da v tej izkušnji začuti pristnost tega stika. Dejstvo, da je možno to pristnost ponarejati, tega temeljnega dejstva ne ovrže. Če nas kdo ogoljufa,v čemerkoli, ne bomo razglasili, da je kar vse lažno, da avtentične izkušnje ni. Ampak jo bomo še naprej iskali. V življenju in umetnosti.

Greenberg se zato v temeljnem smislu ni motil. Napako je naredil le v tem, ker je poskušal kič dosledno lokalizirati, ga zamejiti. Kar pa ne vzdrži resne presoje in tega se je na koncu svoje kariere dobro zavedal, saj je svoje ostre zavrnitve nekaterih umetnikov preklical, priznal svoje mladostne zmote. Abstraktna umetnost ni kar a priori avtentična in realizem kič (in obratno!). Kič tudi ni nekaj, kar je rezervirano zgolj za popularno kulturo, čeprav ga je verjetno res največ tam. Pojavi se lahko na najbolj nepričakovanem mestu. Duchampov »vodnjak« je bilo dejanje ironičnega genija in ironija je eden najhujših nasprotnikov kiča. Kič zahteva resnobnost, ki je zlagana in parazitira na avtentičnih emocijah. Tako lahko v velikem delu sodobne umetnosti, ki z vso resnostjo sledi Duchampovi, v temelju ironični, posmehljivi gesti, prepoznamo pojave, ki tako kot Hirstove posode s formalinom, »zaudarjajo« po kiču.

Se torej problematika kiča vedno znova vrača v samo središče umetnosti? Ali pa ga v resnici nikoli ni zapustila …