Urša Pajk: Kič je – kiča ni

Z izjavo slovite Susan Sontag se strinjam. Množenje fotografij ne le uveljavlja, ampak tudi podpira kič. Množenje, ponavljanje in pretiravanje vodita proti temu. To je velik problem digitalne dobe, ki je s seboj prinesla digitalno fotografijo. Sprašujem se, če se je z zamenjavo analognega z digitalnim, nekako tudi porušil vrednostni sistem za fotografa / umetnika? Kje je rešitev? Oklepanje starih definicij umetnine (v tem primeru fotografije) ali iskanje in snovanje novih »etičnih« zakonov umetnosti?

*

Včasih je težko potegniti strogo črto med umetnostjo in kičem. Na ustvarjanje oziroma na umetnost vpliva marsikaj, kar se v družbi dogaja. Potrošniška doba proizvaja nepregledno število cenenih predmetov in to se gotovo odraža v likovnih delih. Kje se torej konča umetnost in začne kič ali obratno? Vsekakor je kič večplasten in tudi v skupini kiča obstajata »boljši« in »slabši« kič. Je na primer fotografija plastične, cenene punčke delno tudi kič ali samo umetnina? Seveda pa so pravi simboli za kič tudi vsi koledarji, skodelice, brisače, posteljnine, majice, sestavljanke z motivi ali detajli slik znamenitih mojstrov. Vsi sledovi Klimta, Magritta, Moneta, Maneta, Dalíja in drugih na funkcionalnih predmetih delno omalovažujejo tudi umetnine same in so za »čistokrvne« ljubitelje umetnosti prav boleči. Pri nas se delno tako dogaja s Kofetarico Ivane Kobilce.

*

Različna obdobja so imela različne definicije kiča. V bistvu je v današnji digitalni, potrošniški, virtualni dobi težko definirati kič. Obstaja namreč neskončno oblik le-tega. Informacijski kič pa je vse bolj na pohodu, vsi smo atakirani z vsem mogočim cenenim balastom podatkov, ki nimajo nobene globje vrednosti, saj v hipu zaživijo in že v naslednjem trenutku so izgubljeni v množici informacijskih odpadkov. Prav tako je samo dejanje –  propagiranje kiča kič sam po sebi. Ravno tega pa je v naši informacijski dobi nešteto. Kič pa je tudi to, da ko obiskovalec razstav, išče podatke o določenih galerijah ter muzejih, se mu čez ekran prikazujejo različne reklame za preparate za uspešno odstranjevanje bradavic, popusti za najrazličnejše jeklene konjičke, podatki o kapsulah, ki v najkrajšem času povečajo naše oprsje in še kup podobnih »virtualnih iztrebkov«. Vse skupaj je slaboumno, nadležno in pa tudi kičasto. Vsekakor kič informacije!