Nena Škerlj: Razstava fotografij Damjana Galeta

Damjan Gale: Arhitekt svetlobe, retrospektivna razstava, Galerija Jakopič, 28. 3.–4. 6. 2017

Damjan Gale, Moderna galerija (Edvard Ravnikar), Ljubljana, 1988

Damjan Gale, Moderna galerija (Edvard Ravnikar), Ljubljana, 1988

Damjan Gale je kot dokumentalist, kronist in umetnik raziskoval del njemu zanimive arhitekturne stvarnosti. Nastale so po eni strani fotografije, ki so zgodovinska dejstva in dokumenti, v različnih vremenskih pogojih, raznih osvetljavah, izrezih, pogledih in kompozicijah in po drugi strani fotografije, ki so umetniške interpretacije, s čimer je Gale nadgradil fotografirano: »Fotografije so oblaki fantazije in grudice podatkov.«[1] Ker je bil predvsem arhitekturni fotograf, ga je posebej zanimala arhitektura (Jože Plečnik, Edvard Ravnikar, Boris Podrecca …) in prepletanje arhitekture z naravo (Ljubljana, Kras, Primorje …). Njegove fotografije so samosvoji izseki prostora in časa, ki jim prepoznavna avtorskost preprečuje, da bi bile zgolj posnetki sveta, kopičenje še več podob med podobami. Galetove fotografije so samostojne estetske enote določenega prostora in časa, ki lahko kažejo na brez-časovnost in abstraktno nadaljevanje onkraj roba fotografije ter vabijo v razmišljanja o nadaljevanjih v času (v preteklost in prihodnost) in prostoru (prehajanje dela v celoto in obratno, prehajanje svetlobe v senco in obratno …).

Damjan Gale, iz serije Trouver Trieste, 1985

 

Na razstavi so bili, poleg biografskega na začetku (tudi v povezavi z delovanjem arhitektov Skupine Kras), predstavljeni sklopi Arhitektura Edvarda Ravnikarja (posamezne stavbe na Trgu revolucije (republike), Ferantov vrt, njihova gradnja …, skupaj z drugimi stavbami, tudi v povezavi z naravo), Arhitektura Jožeta Plečnika (predvsem Ljubljana, pa Ribnica, Bogojina …), Plečnikovi stebri (spet predvsem Ljubljana) Trouver Trieste (zidovi, sence, arhitekturni detajli …), Barok (Cerkev Marijinega oznanjenja v Velesovem, Dvorec Dornava, Vrtni paviljon dvorca Soteska …), Pogledi na arhitekturo (Fontana v Sežani Matjaža Garzarollija, Makedonska opera in balet Biroja 71, Ljubljanska banka v Celju, Mozirju, Kočevju, Ljubljani (vse Miloš Bonča), Avtohiša Mazda Lietz, Galerija DESSA, Trg 24. maja v Cormònsu, Galerija sv. Donata v Piranu (vse Boris Podrecca), Fabianijev Ferrarijev vrt v Štanjelu …) in Piranski dialogi (stavbe, zidovi, detajli …).

 

Damjan Gale, iz serije Piranski dialogi, 1983−1992

Fotografije Plečnikovih del niso podvajanje njegove arhitekture, ampak so Galetov prikaz pogledov na »enega od Plečnikov«, »Galetovega Plečnika«, pa tudi prikaz njegovega opusa kot opusa, ki se nikoli ne bo dal povsem po-fotografirati in pre-fotografirati, vsako nadaljevanje tega pa ne bo enostavno, saj je Gale nivo fotografiranja Plečnikovih del postavil visoko. Njegove fotografije so interpretacije tistega sveta in idej, ki se mu ga je zdelo pomembno natančno raziskovati in estetsko upodabljati in so hkrati vabilo k razmišljanju o estetiki, filozofiji, arhitekturi, umetnosti, naravi in njihovem prepletanju. Galetove fotografije Plečnikove arhitekture tako dobro učinkujejo tudi zato, ker se oba nista kaj dosti zmenila za barve.[2] Arhitektura in arhitekturni detajli, osvetljeni z različnimi svetlobami in v različnih odtenkih senc, poudarjajo snovnost, tektoniko, teksturo, fakturo, strukturo, igro osvetlitev volumnov in detajlov … Na razstavi so bile večinoma črno bele fotografije z mnogoterimi sencami in svetlobami, barvnih pa je bilo manj.

Damjan Gale, Stolpnici na Trgu revolucije (republike) (Edvard Ravnikar), Ljubljana, 1974

 

Damjan Gale je bil lovec na detajle, v katere se svetloba ujame v določenem trenutku, na svetlobo, hipno ali večno ujeto v nek prostor ali prostorček in na sence, ki padajo z volumnov na druge volumne, lovec tudi zato, ker je večkrat hodil v izvidnico in na lov za pravo osvetlitvijo in ustreznim vremenom, iskal pravi letni časi in najustreznejšo uro dneva, se temeljito pripravljal na fotografiranje, si motiv večkrat in dolgo ogledoval in študiral. Prav tako je bil skrben tudi pri izbiri filma, postopka razvijanja (fotografiranju na terenu je sledilo delo v temnici, zanj oboje enako pomembno) in ustreznega papirja, skratka natančen in brezkompromisen. Menda je naročila fotografij stavb tudi zavrnil, če niso ustrezale njegovim fotografskim pričakovanjem, po drugi strani pa naj bi pred fotografiranjem po potrebi notranjščine cerkva in drugih stavb tudi pospravljal, očistil in spral.

 

»S svojim delom je odločilno prispeval k uveljavitvi arhitekturne fotografije kot posebne umetniške zvrsti.«[3] Damjan Gale je bil rojen 3. aprila 1946 v Ljubljani, očetu Jožetu, utemeljitelju filmske režije, in materi Cveti, ki je delovala v gledališču in operi. V diplomski nalogi (mentorja Edvard Ravnikar, Miloš Bonča) se je ukvarjal z urejanjem vodnih površin in v Šiški izpostavil vodno ureditev, ki bi ustvarjala posebno okolje za Orfeja Stojana Batiča. Po diplomi se je zaposlil v biroju svojega profesorja Ravnikarja in sodeloval pri projektiranju, poleg tega pa nastajajoča dela tudi fotografiral. Kmalu se je odločil za pot samostojnega arhitekta in fotografa ter kasneje samostojnega umetnika. Galetova žena Zmaga, arhitektka, in hči Ana, oblikovalka, sta poskrbeli za dostopnost izbora njegovih fotografij na spletu (https://damjangale.photoshelter.com/index). V izčrpnem katalogu ob razstavi (255 strani) so njegove fotografije, življenjepis, sodelovanje z različnimi revijami in pri raznih publikacijah, razstave, uredniško in drugo delo natančno prikazani, s spremnimi besedili v slovenščini in angleščini Janeza Koželja (Damijan Gale, arhitekt fotografije arhitekture), Marije Skočir (Arhitekt svetlobe = fotograf), sledijo pa jima Seznam fotografij, Biografija (uredila Marija Skočir po spominih Zmage, Ane in Nine Gale), Nagrade, Izbor razstav in Izbrana bibliografija.

Damjan Gale, Makedonska opera in balet, Skopje (Biro 71)

Damjan Gale, Makedonska opera in balet, Skopje (Biro 71)

Med dovršenimi in samozadostnimi Galetovimi fotografijami so izstopale nekatere, ki so določene detajle prikazovale kot monumentalne in osamosvojene od kontekstov – na primer kapitel, ki deluje, kot da je neko kljunato bitje (iz serije Plečnikovi stebri), nenavadno mogočni stebri, ki se dvigajo k nebu (Plečnikove Žale) po drugi strani pa izrezi, ki delujejo, kot da se fotografirano nadaljuje v neskončnost, na primer konstrukcije velikih in malih mrež, od blizu in daleč (Gradnja Trga revolucije (republike), Ljubljana), dva orjaška monolita, ki se dvigata v nebo in zasukata običajno perspektivo gledalca (Stolpnici na Trgu revolucije (republike), Ljubljana), še en skrivnostni monolit, ki se dviga sredi narave (Spominski kompleks Kampor, Rab), sence s svojim intenzivnim življenjem (Trouver Trieste …), barok, ki ga barve še dodatno »obaročijo« (Cerkev Marijinega oznanjenja, Velesovo, Semeniška knjižnica, Ljubljana), fotografije, ki prikazujejo, kako se narava in arhitektura gledata (Pogledi na arhitekturo: Kosovelov dom, Sežana, Trgovina in pošta, Vremski Britof, Makedonska opera in balet, Skopje in polje s cvetočim makom, Cekinov grad, muzej novejše zgodovine, Ljubljana, Baza 20, Kočevski rog, Mljet …), arhitektura, ki gleda arhitekturo, brez prisotnosti narave (Makedonska opera in balet, Skopje, kjer še nebo ne deluje kot nebo, ampak kot sivo brezprostorje, Piranski dialogi …).

Damjan Gale, iz serije Plečnikovi stebri, 1981−1988

Kamni, zidovi, stebri, kapiteli, strehe, zvoniki, portali, preklade, stopnišča, frizi, fotografirani pod »Galetovim kotom« v zanj ravno pravšnji svetlobi in senci, izbranim delom dneva in letnim časom, so se združili v serijah Plečnikovih stebrov, Trouver Trieste, Piranski dialogi. Večina njegovih fotografij je bila v črno-beli tehniki, tudi na razstavi, med barvnimi (a z omejeno barvno lestvico) pa so bili na ogled nekateri posnetki Ljubljane, Plečnikove in baročne arhitekture in nekaj sodobnih stavb. Ljubljano je fotografiral v detajlih ali z oddaljenih travnikov in jo prikazal kot prostor urbanosti ter dialogov med naravo, secesijo, Plečnikovo in Ravnikarjevo arhitekturo. Damjan Gale (3. 4.1946 – 21. 3. 1993) je pri fotografiranju deloval še kot umetnik, arhitekt, kronist, aktivist, raziskovalec, dokumentalist, filozof in še kdo, zaradi česar se njegovih fotografij preprosto ne da nagledati in domisliti, lahko pa se jih gleda in misli. Eno teh možnosti je ponujala retrospektivna razstava Damjan Gale: Arhitekt svetlobe v Galeriji Jakopič od 28. 3. do 4. 6. 2017, torej v stavbi, pri kateri je Gale sodeloval kot projektant, jo takrat in kasneje fotografiral, nato pa v njenih prostorih tudi razstavljal.

Damjan Gale, Stolpnici na Trgu revolucije (republike) (Edvard Ravnikar), Ljubljana, 1974

 

 

 

[1] Sontag, Susan, O fotografiji, Ljubljana, Študentska založba, 2001, str. 69.

[2] Plečniku je bil že na Dunaju bližje ekspresionizem s čvrsto risbo, ne pa impresionizem s svojo barvitostjo, slednjo je v arhitekturi uporabljal bolj v povezavi z ljudskim stavbarstvom.

[3] Koželj, Janez: Damijan Gale, arhitekt fotografije arhitekture, v Damjan Gale: Arhitekt svetlobe, retrospektivna razstava = Damjan Gale : the architect of light, retrospective exhibition, Ljubljana : Muzej in galerije mesta Ljubljane, Galerija Jakopič, 2017, str. 15.