Urša Pajk: Kolumbova hči Alma M. Karlin

Kulturnozgodovinska in antropološka razstava, Galerija CD, Ljubljana, 21. 9. 2017–14. 1. 2018

Fotografija z razstave (foto vse: TAK KOLEKTIV)

V zadnjih letih so nas v Cankarjevem domu že prav razvadili s kakovostnimi razstavami, naj omenim le fotografije Roberta Cape, Varaždinske toplice, Armenijo, Henrija de Toulouse-Lautreca. Tokrat so nas prijetno presenetili z zgodbo o posebni in samosvoji Almi M. Karlin, ki so jo poimenovali kar Kolumbova hči, saj je bil znameniti morjeplovec Krištof Kolumb njen vzornik. Razstavo so pripravili v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje in s tem počastili okroglih devetdeset let od vrnitve popotnice v domovino z osemletnega raziskovanja sveta. Avtorica razstave in postavitve je etnologinja in kulturna antropologinja Barbara Trnovec, kustosinja v Pokrajinskem muzeju Celje. Večji del zbirke Alme Karlin hrani prav celjski muzej, rokopise pa Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice.

Že ob samem vstopu nas v »potovalni vrtinec« potegne imitacija genovskega pristanišča, od koder je februarja 1920 vedoželjnica krenila na svojo dolgo pot. Učinek ni le vizualen, ampak tudi avditiven, saj naš slušni organ ujame pristaniške zvoke – »žuborenje« ljudi, ladijske troblje, krike galebov, ropot pristaniških delavcev. Temeljna barva je kraljevsko modra z dodatki zlate, ki naredi razstavni prostor svečan in slavnosten. K »pustolovskemu« duhu pripomore velik globus, ki predstavlja simbol Alminega razgibanega življenja in srčiko razstave. Vse njene glavne postaje so zaznamovane s fotografijo in jedrnatim opisom. V dvorani si lahko ogledamo različne predmete, ki včasih povedo več od besed. Kimono z Japonske, obleka iz tape, pahljače, japonski lesorezi, čevlji, torbica, čopiči, budistični gong, pisalni stroj, obesek z zobkoma, kipec Lija Tieguaija, daoističnega nesmrtnika, rokopis njenega desetjezičnega slovarja … Markantna je rekonstrukcija drevesa, ki je bilo posajeno na grobu slovite popotnice. Med ostalim izstopa še nemški koledar za leto 1931, v katerem so jo v Nemčiji označili za eno najpomembnejših žensk tistega časa.

Priporočljiv je ogled filma o Almi Karlin in tudi njenih knjig. Najmlajšim prav tako ne bo dolgčas, saj so zanje pripravili mnogo več kot le otroški kotiček. Kratkočasijo se lahko s sestavljanko Kitajski zid, nastalo po njeni razglednici, iz papirja izdelujejo ladje in pahljače ali rišejo rastline po njenih akvarelih. Pred obiskom Galerije Cankarjevega doma je morda dobro prebrati kakšen zapis o življenju Alme Karlin ali pa vzeti v roke katero od njenih avtorskih publikacij. Razstavo spremlja cenovno ugoden in jedrnat katalog, ki nam postreže z glavnimi informacijami. Od sočasnih dejavnostih so pripravili tri predavanja in ob koncu novembra 2017 tudi simpozij o Almi Karlin – pisateljici. Naj na tem mestu omenimo še poučen in kratkočasen strip o njenem življenju Alma M. Karlin, svetovljanka iz province, življenjepis v stripu, ki ga je narisal Jakob Klemenčič, sestavil in napisal pa Marijan Pušavec (izšel leta 2015, ponatis 2016).

12. oktobra 1889 se je Alma Maksimiljana Karlin rodila petinštiridesetletni Vilibaldi in šestdesetletnemu Jakobu, ki sta bila za prvega otroka že precej v zrelih letih. Mati je bila učiteljica v dekliški šoli, oče upokojeni major avstro-ogrske vojske. Bila je bolehen otrok, paralizirana po levi strani telesa. Deklica si je opomogla, do konca življenja ji je ostala le povešena veka, a jo je delna pohabljenost zaznamovala. Njena mati se nikoli ni mogla sprijazniti z njenim videzom, saj je sanjala o »popolni« deklici. Gospa Vilibalda je bila zelo starokopitna ženska in je punčko vzgajala kot Nemko. Oče je bil širokih nazorov in je želel, da bi Alma postala telesno močna in zdrava, zato ji je dovolil, da se je športno udejstvovala in uganjala vragolije, kot bi bila deček. Že v zgodnji mladosti je veljala za samosvojo, drugačno, uporno, ukaželjno dekle. Bila pa je tudi zanesenjaška in romantična duša, saj je sanjala o princu, ki jo bo odrešil. Že v otroštvu oziroma najstništvu je bila večkrat zaljubljena, v odrasli dobi enkrat zaročena, a nikoli poročena. Navkljub sanjam ni bila nikoli dovolj srečna z nasprotnim spolom. Od malega so jo privlačili daljni kraji, tuji jeziki, a formalno je bila le osnovnošolsko izobražena. Leta 1908 je pri osemnajstih zapustila po njenem mnenju ozkosrčno Celje in družino ter odšla v London. Tam si je pridobila potrdila o opravljenih izpitih za znanje angleščine, francoščine, italijanščine, španščine, danščine, švedščine, norveščine in ruščine. To je bila vstopnica v svet. Tam pa se je tudi zaročila in to kar s Kitajcem, po imenu Šu Jonglun. Iz Anglije je potovala do nevtralne Norveške in dalje Švedsko. V njej je dozorela želja, da bo njeno poslanstvo pisanje. Vrnila se je v Celje in od tam kmalu krenila na dolgo popotovanje po daljnih deželah. Iz Genove je s kovčkom, pisalnim strojem in svojim večjezičnim slovarjem krenila z ladjo pustolovščinam naproti. Z njenimi besedami: »Stala sem ob ograji in zrla na Genovo. Luči so kakor zvezdni utrinki deževale čez pobočja Apeninov in od časa do časa je na moje lice padla posamezna dežna kaplja. Morje je vzdihovalo, ladja je zapiskala v slovo, neka ženska je ihtela. Z odporom, a nezadržno je drsel ameriški parnik dalje in dalje na odprto morje.«[1]

V osmih letih (1919-1927) je obiskala Peru, Panamo, ZDA, Havaje, Japonsko, Kitajsko, Tajvan, Avstralijo, Novo Zelandijo, Fidži, Novo Kaledonijo, Vanuatu, Salomonove otoke, Papuo Novo Gvinejo, Indonezijo, Javo, Indijo. Na svoji poti je doživela marsikaj lepega, nenavadnega in tudi krutega. Občudovanja vredno je, da se je ves čas preživljala z lastnim delom – prevajanjem, poučevanjem, pisanjem; na Japonskem je nekaj časa delala celo v strojni tovarni. Imela je nekaj neprijetnih srečanj – dvakrat je bila skoraj posiljena, zbolela je za malarijo, enkrat so jo celo poskušali zastrupiti. Na Japonskem se je učila japonskega slikanja in verjetno si je prav tam kupila tudi svoj prvi fotoaparat. Dežela vzhajajočega sonca ji je za vedno ostala v lepem spominu. Na Kitajskem je spoznala nemškega dopisnika Ericha von Salzmanna in nemškega lingvista, sinologa in etnologa dr. Ferdinanda Lessinga. Leta 1925, ko je bivala na Salomonovih otokih, je pisala kar za dvajset evropskih časopisov in Evropejce navduševala z eksotičnimi kraji. Postala je občudovanja vredna in zelo uspešna ženska.

Ko se je konec decembra leta 1927 vrnila nazaj v Celje, je bila njena mati na smrtni postelji, a niti pred njenim bridkim koncem se nista zbližali. Razočarala jo je tudi hladna »dobrodošlica«, s katero so jo sprejeli njeni rojaki Celjani. Po njenem vabilu so kljub vsemu prišli na ogled eksotične zbirke, ker jih je mučila radovednost, saj so Almo imeli za čudakinjo in kurioziteto. Doma je bil odziv mlačen, v tujini pa topel. Njena predavanja v Parizu, Londonu, Dunaju, Berlinu in drugod so naletela na odobravanje in navdušenje publike. Prav tako je bila v Nemčiji razprodana prva izdaja in nato tudi ponatisi njene potopisne trilogije, ki je izšla v letih 1929 in 1933. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je postala slavna, kot si je vedno želela, o njej je poročal celo New York Times.

Ko je leta 1929 izšlo Almino delo Samotno potovanje, je popotnica vzbudila zanimanje tudi v pastorjevi hčeri in slikarki Thei Schreiber Gammelin (1906–1988). Pisala ji je in gospodična Karlin jo je povabila v Celje. Povabilo je sprejela in leta 1931 iz Brunshauptna (danes Kühlungsborn), severnonemškega mesta na obali Baltika odpotovala v naše kraje. Že tri leta pozneje se je Thea preselila k Almi, ki jo je imenovala »sestra po duši«. Do leta 1939 sta živeli v rojstni hiši Alme Karlin, potem sta se pod pritiskom nemškutarjev izselili v vilo pod celjskim gradom. Po okupaciji naše dežele je bila Alma Karlin med prvimi sumljivimi Celjani, ki jo je okupator aretiral in zasliševal. Ob koncu tridesetih let dvajsetega stoletja je namreč pomagala nemškemu političnemu beguncu in dunajskemu Judu. Poleti 1944 je odšla v partizane, kjer tudi ni bila razumljena, saj je bila protikomunistično usmerjena in si je želela navezati stik s tujino (Anglijo).

Po vojni je bila tudi bolj ali manj v nemilosti pri oblasti, zato so ji zaplenili posest in hišo v Pečovniku, a ji jo je uspelo dobiti nazaj. V zadnjih letih sta s prijateljico živeli zelo skromno in se otepali revščine. Thea ji je tudi gospodinjila, opravljala tajniška dela, ilustrirala njena dela in jo kovala v zvezde. Alma Karlin je umrla 14. januarja 1950 za tuberkulozo in rakom na dojki. Pokopana je na Svetini, skupaj s Theo, do nedavna pod markantno trdolesko, ki pa je bila leta 2016 žal samovoljno in brezobzirno odstranjena. Alma M. Karlin je imela nenavadno, žalostno, a zelo posebno življenje. Privlačile so jo tuje kulture, zbirateljstvo, geografija, duhovnost, zgodovina, slikarstvo, zoologija, botanika. Presenetljivo je dejstvo, da so jo privabljale daljne dežele, a do črne rase je imela predsodke, morda kot posledice stroge vzgoje in ozkogledega časa. Poudarili bi, da med izstopajočimi in drugačnimi ženskami zagotovo zaseda prav posebno mesto, ki ji ga lahko zavidajo celo moški! »Slovensko okolje Alme Karlin za njenega življenja ni znalo ne razumeti niti je ustrezno ovrednotiti. Pri nas nikoli ni dobila priznanja za svoje delo, čeprav si ga je želela. Pisateljica in raziskovalka je umrla z zavestjo, da z lahkoto zapušča tako samoljuben in neizobražen svet.«[2]

 

 

[1] Alma M. Karlin, Samotno potovanje v daljne dežele, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2007, str. 24.

[2] Borovnik, Silvija, Upornica zoper ženske stereotipe, v: Razgledi, letn. 6, št. 7 (1086), 2. apr.  1997, str. 25.