Borko Tepina: Altamira – 10 sekund svobode

Borko Tepina: N-2, olje, papir, 100 x 70 cm, 2021 (Foto vse: Borko Tepina)

V naslovu Altamira – 10 sekund svobode je zaobjeta velikanska časovna razlika, časovni razpon med oddaljenostjo najstarejših dokazov človeške ustvarjalnosti in desetimi sekundami, potrebnih najboljšim tekačem, da pretečejo razdaljo 100 metrov. Razpon je gromozanski, ampak, kje je tu zveza? Zveza je v koščku časa, v trenutku, s katerim sta se predzgodovinski slikar v Altamiri in sodobni tekač Jesse Owens poistovetila s svojim početjem. Ko so leta 1994 odkrili jamo Chauvet v južni Franciji z do zdaj najstarejšimi jamskimi upodobitvami, starimi nekje od 30.000 do 32.000 let, so skovali načrt, kako izdelati repliko te jame z idejo konzervacije originalne, da bi jo zaščitili pred množico obiskovalcev v naslednjih letih. Arheologi so v ta namen najeli skupino profesionalnih slikarjev, ki naj bi preslikali originalne slike poskočnih živali na stene replicirane jame. Presenečeno so ugotovili, da niti najboljši slikarji ne morejo niti približno ponoviti potez prastarih mojstrov. Slike so bile narejene v spontanem zamahu in verjetno niti prvotnim slikarjem ne bi več uspelo ponoviti lastnega dela na enak način. Sodobnim pa še toliko manj. Nekaj podobnega sem izkusil tudi sam, ko sem pred leti dobil priložnost, da si na lastne oči ogledam slikarije v jami Niaux ob vznožju Pirenejev v južni Franciji. Ob prihodu v veliko dvorano, oddaljeno 800 metrov od vhoda, sem doživel, lahko rečem, kulturni šok. Sicer prevzetega od čudovitih podob me niso do šoka spravile same slikarije, ampak popolna spontanost njihove izdelave, česar si ob pogledu na reprodukcije sploh ni bilo mogoče tako živo predstavljati. Kaj so počeli v času vmes? Vmes so bile razdalje, ki jih merimo v tisočletjih, slikarije pa so bile izvedene na mah. V enem samem zamahu.

V filmu Race gledamo življenjsko zgodbo legendarnega Jesse Owensa, ki kljub diskriminatornemu odnosu do barve njegove kože, še zlasti ob nastopu na olimpijadi leta 1936 v Berlinu, uspe s fascinantnim tekom priteči si dve zlati medalji in jima s skokom v daljavo dodati še eno. V filmu Jesse Owens izreče stavek: »Samo tistih 10 sekund, ko tečem, sem povsem svoboden.« V tem stavku se sestavita predzgodovina in današnji čas v en sam trenutek ustvarjalnega početja, trenutek, ki je v katerem koli času enak, ko si res sam in s tem tudi svoboden, ki se meri v stotinkah, tisočinkah sekunde, kolikor traja ustvarjalni impulz. V nasprotju z dolgotrajno pripravo in trdim delom (Jesse Owens v resnici izreče: »A life time of training for 10 seconds.«), kulturnimi razlikami in trajanjem, potrebnim za ta trenutek.

Borko Tepina: NASTAJANJA 1, olje, platno, 100 x 70 cm, 2021

Naslov Altamira – 10 sekund svobode povezuje oboje: velik časovni interval med pradavnino in našim sodobnim časom in istovetnost vsakega ustvarjalnega akta, ki je vsakič drugačen, a v antropološkem smislu vedno enak, ki daje človeku edino, kar ga zares dela človeškega, resnično ustvarjalno svobodo. 

O kakšni svobodi lahko danes še govorimo? Čas bo pokazal, ali bo lahko individualni pogled posameznika še imel isti ali podoben smisel, kot ga je imel nekoč. Osnovna misel mojega razmišljanja je v izjemnem razvoju komunikacijskih možnosti, ob hkratnem neselektivnem preplavljanju enoumnih sporočil. In v tem je tudi moja družbena kritika. Hkrati se s tem navežem še na vprašanje, ali gledamo podobotvorno sliko še vedno kot dvodimenzionalni prikaz nekega objekta, sprva fizično prisotnega, videnega oziroma opazovanega z nekega posebnega, individualnega zornega kota, ali je ta pogled danes razmnožen v enormno število povsem enakih primerkov poslanih v medijsko krajino, kjer potem vsi in vsak zase gledamo isti pogled z istega (določenega, »vsiljenega«) zornega kota, s čimer z lahkoto postane orodje masovne manipulacije. 

Zato se moramo še enkrat vprašati, kam naj se umetnost obrne: ali h gledanemu, ali k pogledu samemu. Naj človek slepo sledi diktatu medijske krajine ali naj najprej ponotranji svoj zorni kot gledanja, ki mu edini zagotavlja svobodo. 

Zanima me interakcija med tistim, kar nastaja in tem, k čemur usmerjam(o) svoje aspiracije in ustvarjalne moči ter možnosti. Da to dosežem(o), razdrobljena analitično razumljena prostorska korektnost, kot sta perspektiva in redukcija teles na najnujnejše, nista dovolj. Telo mora postati zaključena celota, sestavljena iz delov, ki privrejo na površino kot enkratne, celostno zaobjete in neponovljive entitete.

Borko Tepina: NASTAJANJA 1+, olje, platno, 100 x 70 cm, 2021