Urša Pajk: Joco Žnidaršič: Leta preloma

Fotografska razstava ob trideseti obletnici osamosvojitve Republike Slovenije, 15. junij–1. november 2021, Galerija CD, Ljubljana

Utrinki z razstave Joco Žnidaršič: Leta preloma (Foto vse: Aleš Rosa)

V Galeriji Cankarjevega doma je na ogled skoraj dvesto fotografij, razdeljenih v šestnajst poglavij. Vsako se začne z enim verzom iz slovenske himne in jedrnatim opisom posameznega segmenta. Razstava je poučen, estetski in nostalgičen sprehod med barvnimi in črno-belimi fotografijami oziroma ujetimi zgodbami, ki so zaznamovale našo skupno preteklost. Za mojo generacijo gre za politične, družbene, športne in kulturne dogodke, ki so vplivali na naše odraščanje in zorenje. Ob fotografskih stvaritvah (1988–1991) se spomnimo na prelomne trenutke slovenske zgodovine. Demonstracije, mitingi, zadnja konferenca neuvrščenih pred razpadom Jugoslavije, podpora četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl), volilna kampanja, svobodne večstrankarske volitve, zmaga Demosa, plebiscit, slavnostna razglasitev izida plebiscita, osamosvojitev Slovenije, slovo od SFRJ, vojaški spopad, odhod zadnjih vojakov JLA in še bi lahko naštevali.

Na velikih slikah prepoznamo vidne akterje z različnih področij. Boris Pahor, Ciril Zlobec, Tine Hribar, Jože Pučnik, Milan Kučan, Mateja Svet, Bojan Križaj, Franci Petek, Radko Polič, Milena Zupančič, Zoran Mušič in mnogi drugi. Ne manjkajo niti predstavniki glasbe – med njimi Pankrti in Beltinška banda, saj so prelomne epizode vedno imele glasbeno spremljavo. Vsak od njih pogumen na svojem področju; različni, a vsaj na videz enotni, saj so vsi usmerjeni proti enemu cilju. Država so njeni znani in javnosti neznani ljudje s svojimi dosežki. Vsi so/smo delček velikanskega mozaika. Volitve, godba na pihala, osvojitev našega največjega vrha, gledališka predstava, kolesarska dirka, ljudje na ulicah. Fotografski objektiv Joca Žnidaršiča je zabeležil marsikaj in morda so za gledalca najbolj zanimive ravno pripovedi »malih« ljudi, saj bolj vzburijo našo domišljijo in pustijo gledalcu več prostora za lastne »podnapise«. Otroci z baklami, ženska, ki poljublja Aljažev stolp, dežniki, pod katerimi ljudi le slutimo, neznana volivka z ruto, prestrašena družina med nevarnostjo letalskega napada JLA in tako dalje. Prav tako pa naše oko ujame vse državne in družbene oziroma formalne in neformalne simbole. Nekateri so se v teh letih zamenjali, drugi so ostali. Zastave, grbi, Triglav, Aljažev stolp, narodna noša, letalo Adrie Airways, lipov list, rdeči nagelj. Pod slike bi lahko zapisali tudi naslednje besede: upor, pogum, konec, začetek, tveganje, zmagoslavje, strah, enotnost, edinstvenost, prešernost, ponos! Izbor razstavljenih predmetov nas pozove, da se zazremo v preteklost in rojevanje naše zdaj tridesetletne države in ne pozabimo biti kritični do današnjega časa. Nehote se nam postavi vprašanje, če smo dostojno izpeljali, kar so pred več leti odločni žene/možje zasnovali? Morda se ščepec odgovora skriva tudi v Žnidaršičevih fotografijah …

Kot del razstave si lahko obiskovalci v Dvorani Duše Počkaj lahko ogledajo dva filma o avtorjevem življenju in delu: dokumentarni film režiserke Maje Weiss z naslovom Foto/Photo portret Joco Žnidaršič, Neznosna lahkost fotografiranja (produkcija RTV Slovenija, 2005) in video intervju z avtorjem, ki je nastal letos v produkciji Muzeja novejše zgodovine. Tam sta postavljeni tudi dve vitrini z Žnidaršičevimi monografijami. Fotografsko razstavo spremlja tudi dvojezičen katalog (slovensko-angleški) z bogatim slikovnim gradivom. V prvem delu je uvod in dvoje besedil, drugi del je kataloški del, razdeljen na šestnajst poglavij, publikacija se zaključi s sestavkom o Jocu Žnidaršiču. Predgovor je napisala Nina Pirnat-Spahić, vodja razstavnega programa in pomočnica direktorice kulturno-umetniškega programa v Cankarjevem domu, sledita prispevka novinarja, sociologa in urednika Alija Žerdina in zgodovinarke Irene Uršič iz Muzeja novejše zgodovine (Depoji Pivka).

Slovenski fotografski mojster Joco Žnidaršič se je leta 1938 rodil v Šoštanju v tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1964 je absolviral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, a usoda je imela z njim drugačne načrte. Že v mladosti se je začel ukvarjati z reportažno in umetniško fotografijo, pozneje pa se je temu predal z vso vnemo in predanostjo. Nanj so vplivali predstavniki slovite fotografske agencije Magnum, predvsem Robert Capa in Henri Cartier-Bresson. Deloval je kot fotoreporter pri več časnikih, zelo vidno je bilo njegovo delo urednika fotografije pri Delu. Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini in prejel več kot petdeset nagrad in priznanj. Nekatere najprestižnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo, Zlati red za zasluge in World Press Photo. S svojim več kot odličnim delom je kalil mlajše generacije fotografov in s svojimi izpovednimi fotografijami vplival na vse ljubitelje fotografskih stvaritev. Večkrat so ga poimenovali legenda slovenske fotografije, a je ostal skromen lovec na trenutke in velik občudovalec slovenskih gora in ostalih lepot naše dežele.