Urša Pajk: Ob izidu knjige o Leonardu in Vipavski dolini

Leonardo da Vinci, njegova doba in potovanje v Vipavsko dolino (urednika Igor Grdina, Željko Oset), Založba univerze, Nova Gorica, 2021, 112 strani

V letošnjem letu je izšla zanimiva in poučna publikacija z naslovom Leonardo da Vinci, njegova doba in potovanje v Vipavsko dolino, ki je obogatena tudi z nekaj slikovnega gradiva. Nastala je po posvetu Leonardo da Vinci – refleksije ob 500. obletnici umetnikove smrti, ki ga je Univerza v Novi Gorici pripravila leta 2019 ob 500. obletnici smrti te znamenite renesančne osebnosti. Namenjena je študentom, strokovnjakom, raziskovalcem in ljubiteljem renesančne umetnosti, ki želijo poglobiti ali nadgraditi svoje znanje.

Preden pa naključni bralec vzame v roke to znanstveno monografijo, je dobro, če je že seznanjen z življenjem in delom slovitega umetnika, izumitelja in inženirja, koristno pa je tudi osnovno poznavanje zgodovine renesančnega obdobja. Prav tako je pred nakupom tiska, četudi finančni vložek ne bo hudo obremenil denarnice, treba v celoti prebrati naslov, priporočljivo pa je tudi prelistati knjigo. Avtorji se namreč ne dotaknejo le Leonarda, ampak nam odstrejo njegovo dobo, zgodovinske dogodke in nekatere osebnosti. Pri dveh prispevkih je ta celo v »ozadju«. Tistim, ki bi se radi poglobili le v umetnost pomembnega moža humanistične dobe, verjetno ta knjiga ne bo najbolj pisana na kožo, četudi je marsikomu mikavno prav vse, kar »zadiši« po enem najbolj znanih slikarjev na svetu.

Publikacija se začne s predgovorom sourednika Željka Oseta, sledi pet prispevkov različnih raziskovalcev, viri in literatura, imensko kazalo in na koncu še dve oceni. Prvo je spisal teolog in zgodovinar Miha Šimac in drugo zgodovinar Gregor Jenuš.

Prvo besedilo z naslovom Leonardo da Vinci (1452–1519) nas seznani z genijem, ki je bil razpet med umetnostjo in znanostjo oziroma iznajdbami. Namig o vsebini prispevka je zajet že v njegovem podnaslovu – Raziskovalec in izumitelj, razpet med znanostjo in umetnostjo. Enkratni primer univerzalnega človeka. Filozof in sociolog Igor Škamperle nam predstavi Leonarda kot univerzalno bitje, ki ga privlačijo raziskovanje, slikarstvo, narava in z njo rastline, živali in človek. V članku beremo o Leonardovem šolanju, življenju, sodobnikih in njegovem delu. Izpostavi dejstvo, da je bil samouk, ki pa se je v življenju ukvarjal z zelo različnimi stvarmi – likovnimi stvaritvami, mehanskimi konstrukcijami, anatomskimi risbami človeškega telesa, melioracijo zemljišč, urbanimi posegi, gledališkimi predstavami, igranjem na lutnjo … Vsega tega je bil zmožen le raziskovalen, zvedav, poseben, vztrajen in vizionarski duh. Drugi članek z naslovom Leonardo da Vinci in njegov odnos do (krščanske) ikonografije je napisala rusistka in slovenistka Neža Zajc. S svojimi stavki nam približa Leonardovo interpretacijo krščanske ikonografije. Popelje nas na »ikonografski sprehod« med njegovimi deli, da poskušamo pogledati svetopisemske prizore skozi umetnikova hotenja in zamisli: pri Zadnji večerji je na primer upodobil trenutek, ko Jezus spregovori o tem, da bo izdan. Leonardo je mojstrsko upodobil različne čustvene odzive protagonistov, ampak največja umetelnost je verjetno v tem, da s »teatralnostjo« ni omajal celovitosti podobe Božjega sina. Skoraj vse njegove stvaritve so nezaključene, saj ga je njegov raziskovalen značaj vedno znova pošiljal na iskanje novih približkov dovršenosti. Avtorica nam Leonarda predstavi kot iskalca neminljivosti in izredno ustvarjalnega ter energičnega človeka, ki mu je svet okrog njega poln skrivnosti.

Tretji prispevek filozofa in fizika Saše Dolenca s pomenljivim naslovom Leonardov »kopernikanski obrat« in znanost bralcu predstavi renesančnega moža kot človeka, ki je razpet med umetnostjo in inženirstvom. Izpostavi še eno dvojnost: v umetnostnozgodovinskih študijah Leonarda spoznamo kot pomembno javno osebnost, s pomočjo njegovih zapiskov pa se srečamo tudi z njegovim zasebnim (intimnim) življenjem. Avtor je besedilo razdelil na sedem kratkih poglavij, kar daje članku sistematičnost in nam s tem olajša branje, sploh pa poznejše iskanje določenih pojmov ali stavkov, ki jih želimo še enkrat poiskati in o njih razmisliti. Ko pridemo do zadnje pike, pa dojamemo še tretjo dvojnost in obenem »razvozlamo« kopernikanski obrat … Leonardo je v ustvarjalni postopek oziroma v umetnino že vključil gledalca/opazovalca in s tem je dosegel preobrat/obrat. Četrti po vrsti je prispevek Kaj je videl cesarski diplomat Peter Bonomo? zgodovinarja in literarnega zgodovinarja Igorja Grdine. Naše misli diplomata, humanista, škofa, državnika P. Bonoma najprej povežejo s Primožem Trubarjem, avtor pa nam odstre drug segment njegovega življenja. Preden nam Grdina poskuša odgovoriti na vprašanje, ki ga postavi že v naslovu razprave, nam predstavi težnje in apetite Beneške republike, Habsburžanov, Lombardije, Francozov in v to okolje kot šahovske figure na šahovnico postavi osebnosti. Petra Bonoma, Ludvika Marijo Sforzo, Leonarda in druge. Odgovora na vprašanje »Kaj je videl diplomat Peter Bonomo?« ne dobimo in ga niti ne bi mogli, saj se ni ohranil noben zgodovinski dokaz o tem, da je habsburški odposlanec zares videl dela slovitega Leonarda. Kot nakaže avtor besedila, pa bi bilo nenavadno, če ne bi občudoval razvpitega modela za konjeniški spomenik ali prav tako znamenite Zadnje večerje in navsezadnje tudi zagonetne Dame s hermelinom. Zadnja v knjigi pa je razprava zgodovinarja Staneta Grande z naslovom Vipavska dolina okoli leta 1500, v kateri spoznamo zgodovino Vipavske doline in v njej »epizodno« vlogo Leonarda. Gre za najdaljši prispevek v monografiji, ki pa je pregledno razdeljen na več enot. Nekateri bralci smo še prav posebej zadovoljni, da lahko bolj poglobljeno preberemo o preteklosti Goriške, tem, kot na začetku pravi tudi avtor sam, manj raziskanem delu Slovenije. Seveda se to zaradi zavzetih raziskovalcev v zadnjih letih spreminja. Poučimo se o družbeno-političnih problemih, naravnih nesrečah, krajih, naselbinah, verskih dostojanstvenikih, plemičih, kmetih, reformaciji, turških vpadih in še bi lahko naštevali.

In kakšna je bila tu vloga renesančnega umetnika in izumitelja? Njegova naloga je bila narediti načrt za zaustavitev direktne turške nevarnosti, ki je prek Vipavske doline grozila Beneški republiki. Veliki Leonardo je našel rešitev, saj je predlagal rečne jezove, za katerimi naj bi nastala akumulacija. To bi preprečilo turške konjeniške vpade v beneško zaledje, a žal načrt ni bil realiziran. Ob koncu knjige si lahko samo predstavljamo, kakšna turistična zanimivost bi lahko postala Vipavska dolina, če bi se Leonardova namera uresničila in kako bi jo tržili.