Urša Pajk: O knjigi Dora in Minotaver

Slavenka Drakulić: Dora in Minotaver, moje življenje s Picassom, Beletrina, Ljubljana, 2021, 227 strani

Knjiga Dora in Minotaver Slavenke Drakulić je nastala na podlagi Dorinega dnevnika. Naslov publikacije je tudi naslov slavne Picassove slike, na kateri je po besedah Dore upodobljen slikar oziroma njegov pogled na njuno sobivanje. Najprej pa se vprašajmo, kdo je bila Dora Maar?

Leta 1907 se je v Parizu rodila kot Henriette Theodora Markovitch. Njen oče Josip Marković (Joseph Markovitch) je bil hrvaški arhitekt, rojen v Sisku, mati Louise Julie Voisin pa bogaboječa Francozinja z občutkom za modo. Ko je bila stara tri leta, sta z mamo odšli k očetu v Buenos Aires, kjer je ta delal na različnih arhitekturnih projektih. V najstniških letih sta se vrnili v Pariz, kjer se je po gimnaziji vpisala na Šolo za dekorativno umetnost. Postala je znana fotografinja in se družila z različnimi umetniki in njihovimi sopotniki. Med njimi so bili Henri Cartier-Bresson, Brassai, Max Jacob, Paul Eluard, Lee Miller, Jacqueline Lamba in drugi. V tej družbi je spoznala tudi velikega Pabla Picassa in skoraj neizbežno je bilo, da sta se njuni poti za nekaj časa (devet let) združili. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je potovala po Evropi, fotografirala, simpatizirala z levico in vsemi zatiranimi. Oče ji je v otroštvu kupil prvi fotografski aparat in ji tudi finančno pomagal, da je leta 1931 odprla lastni fotografski studio. Skozi fotografski objektiv je opazovala svet okoli sebe in nastajali so akti, umetniške, modne in reportažne fotografije. Ko sta se tokova Dore in Pabla prepletla, je bila ona na vrhuncu ustvarjalne sile, on pa je trpel na valovih slikarske krize. Picasso je z njo rasel, Dora pa je z njim bledela. Ob njunem razhodu je bila izčrpana in doživela je živčni zlom. Potrebovala je psihiatrično pomoč in pozneje tudi nova zanimanja (zatočišča). Umaknila se je iz javnega življenja in do svoje smrti bivala mirno in odmaknjeno. Ukvarjala se je s slikanjem, ezoteriko in našla uteho v veri. Njena beležnica, kamor je zapisovala svoje misli, je bila leta 1999 prodana na dražbi. Po smrti anonimnega lastnika je dnevnik prišel na Hrvaško in je trenutno na Reki. Imetnik zapiskov je poznavalec Dorinega življenja, ki se je sam obrnil na Slavenko Drakulić, ampak želi ostati neimenovan. Pisateljica se je tokrat že v tretje »spopadla« s temo sposobnih žensk, ki so jih zasenčili dominantni moški.

Zapiski, napisani z vijoličastim črnilom, v glavnem niso datirani, ampak se vseeno predvideva, da so nastali med letoma 1958 in 1959. Takrat naj bi zapisovalka obiskovala znanega francoskega psihoanalitika in psihiatra Jacquesa Lacana – torej so stavki nekako katarzični. Nezanemarljiv podatek je, da je zdravnika poznala, saj je bil del njene družbe nadrealistov. Stavki so napisani v hrvaškem jeziku, jeziku njenega očeta, s tem so bile verjetno njene misli še bolj intimne in osebnoizpovedne.

Gre za zgodbo o otroštvu nenavadne ženske, usodnem srečanju Dore in slovitega španskega slikarja Pabla Picassa, njunem silovitem razmerju, zamiranju zveze, razhodu in tragičnih posledicah. Njun odnos je bil zapleten, saj je bila Dora Maar njegova ljubimka, muza, sopotnica v umetnosti in posebna prijateljica. Bila je cenjena fotografinja, vidni člen pariške avantgarde ter vsekakor markantna in privlačna ženska. Žal jo je njun odnos praznil in ne polnil. Njena ustvarjalnost je izgorela, pol človek in pol bik (Minotaver) jo je kot umetnico ohromil in kot žensko ranil. Žal se je v Minotavrovem blodnjaku za nekaj časa izgubila. Picasso je naslikal serijo njenih portretov in jo simbolno (kot ustvarjalko) premagal. Njuno viharno dramo spoznavamo skozi njene oči in enega najbolj slavnih slikarjev 20. stoletja vidimo kot gospodovalnega, napadalnega, samovšečnega, vzvišenega in zahtevnega človeka. Kot beremo v knjigi: »Potrebovala sem ga bolj, kot je on potreboval mene. Picasso je to dobro vedel. Bolj ko sem bila čustveno odvisna, manj je cenil moje mnenje – kot bi ga tehtal na natančni notranji tehtnici. Čutila sem, da moj razum, na katerega se je še nedolgo tega pogosto opiral, v njegovih očeh izgublja pomen. Zakaj? Ker je sklenil – in to mi je na različne načine tudi dajal vedeti –, da oseba kot sem jaz, obdarjena z močjo mišljenja, saj ima »moški razum«, lastnost, ki je pri ženskah redka, ne bi smela tako podlegati čustvom. Ne bi smela dopustiti, da čustva usmerjajo njeno življenje.«[1] Ko preberemo še zadnjo stran v knjigi, se zavemo, da sta bila tako Dora kot Pablo »žrtvi« svojih talentov, nagonov, želja, strasti, sanj in usode. Nehote se nam v mislih rodi vprašanje, kakšna bi bila njuna zveza v dvajsetih letih enaindvajsetega stoletja …

Slavenka Drakulić (1949) je hrvaška novinarka, pisateljica, esejistka in borka za ženske pravice. Živi med Stockholmom, Zagrebom, Dunajem in Istro. Gre za eno najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Nekatere od njenih knjig so prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojih delih obravnava teme, kot so feminizem, komunizem, postkomunizem, nasilje v družini, medpartnerski odnosi, kompleksne ženske. Naštejmo vsaj nekatera izmed njih: Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, Okus po moškem, Frida ali O bolečini, Mileva Einstein, teorija žalosti.


[1] Drakulić, Slavenka: Dora in Minotaver, Ljubljana : Beletrina, 2021, str. 130.